Sliši se kot razumna zahteva do zakonodajalca. Že leta nas namreč »ljudsko izročilo« uvršča med države z najvišjo obremenitvijo bruto prihodkov. Povedano drugače: medtem ko vaša plača potuje med delodajalcem in vami, se je deloma polastijo dolgi prsti države. Eurostatovi statistiki, ki sicer davčno breme plač med evropskimi državami primerjajo na nivoju 67 odstotkov povprečne plače za posameznika brez otrok, so za Slovenijo ugotovili, da znaša razlika med bruto in neto plačo 38,6 odstotka. Čeprav slabe štiri odstotne točke nad evropskim povprečjem, smo tudi daleč od vodilnih Belgijcev, ki naj bi jim država izmaknila slabih 50 odstotkov plače. Sindikatom, predvsem pa gospodarski zbornici se upravičeno zdi, da je država pretirano grabežljiva do naših plač. Obdavčenje plač je torej treba znižati. Glede na to, da dvig drugih davkov kategorično zavračajo, prostor za ta fiskalni manever zdaj že tradicionalno vidijo v optimizaciji delovanja našega javnega sektorja.

Kako »učinkovit« je torej slovenski javni sektor? Koliko lahko potencialno privarčujemo z njegovo optimizacijo? Kot je značilno za diskurz večine proponentov optimizacije javnega sektorja, se z detajli ne obremenjujejo. Mogoči so na videz neskončni prihranki, le »pas moramo znati zategniti«. Povprečni izdatki širše definicije države v zadnjem desetletju v Sloveniji so s 47,6 odstotka BDP nekaj nižji od evropskega povprečja. Če izvzamemo leto 2013, ko smo s proračunskim denarjem polnili bančno luknjo, znaša slovensko povprečje od leta 2004 še dobro odstotno točko manj.

Je to vseeno preveč? Vprašanje je, s kom se želimo primerjati. Najnižje deleže državnih izdatkov imajo namreč Bolgarija, Estonija, Irska, Litva, Latvija, Romunija in Slovaška, med 36 in 39 odstotki BDP. Da bi se spustili med te države, bi morala Slovenija izdatke za javno porabo zmanjšati za slabo tretjino. Če bi se zgledovali po Nemčiji, pa zgolj za 10 odstotkov.

Je delež državnih izdatkov v BDP sploh prava mera velikosti državnega aparata? Na presenečenje mnogih komentatorjev sploh ne. Znaten delež namreč prispevajo izdatki za socialo ter nakazila v pokojninsko blagajno, ki niso neposredno povezani z učinkovitostjo državnega aparata. V slovenskem primeru to znaša 18,5 odstotka BDP. Če odmislimo različne nivoje decentralizacije trošenja javnega denarja (centralna država, regije ali občine), po katerih se razlikuje javna potrošnja po Evropi, nekoliko odstopamo zgolj po deležu, ki ga namenjamo za socialo. V tem segmentu se uvrščamo bolj med stare članice, medtem ko je delež, ki ga namenja vzhodnoevropski del EU za socialne in pokojninske sklade, v povprečju pet odstotnih točk nižji od našega. To, da bomo kmalu potrebovali pokojninsko reformo, smo že vedeli, toda tudi pri GZS si ne upajo sugerirati ostrih rezov v socialne transferje.

Glede na Ajpesove podatke o zaposlenosti v javnem sektorju, ki zaradi neupoštevanja individualnih nadur nekoliko precenjujejo število zaposlenih, v javnem sektorju v Sloveniji dela 20 odstotkov vseh zaposlenih. Kljub anekdotskim dokazom, s katerimi operirajo privrženci »hujšanja v javnem sektorju«, je ta številka razmeroma nizka. Uvršča nas v spodnjo tretjino med članicami EU. Znova so deleži nižji v vzhodnoevropskih državah, s katerimi se redko želimo primerjati (Bolgarija, Romunija, Ciper, Poljska, Češka) ter v Italiji. Študija, ki jo je leta 2011 predstavila ECB in ki, kot ena redkih, kontrolira tudi razlike v izobrazbeni in starostni strukturi zaposlenih, kaže, da je plačna premija javnega sektorja v Sloveniji nizka v primerjavi z državami PIIGS in celo Nemčijo.

Vse skupaj ne pomeni, da že imamo optimalno delujoč javni sektor in da so klici po njegovi racionalizaciji zgolj preusmerjanje pozornosti od drugih problemov. Prostora za izboljšanje učinkovitosti javnega sektorja v Sloveniji je namreč dovolj tako na strani politike zaposlovanja in nagrajevanja zaposlenih, predvsem pa na strani javnega naročanja. Pavšalni ukrepi, ki smo se jih posluževali do zdaj, sicer hitro razbremenijo proračun, so pa dolgoročno škodljivi. Po drugi strani je potrebno tudi znižanje davčnega bremena plač, vendar predvsem v segmentu višjih dohodkov, kjer Slovenija dejansko prednjači po višini obdavčitve. Problem prispevnih stopenj je na nivoju minimalne plače znatno manj akuten, čeprav ga pri GZS radi uporabljajo kot alibi pred bolj bolečimi ukrepi.

V dotični debati je torej nujen konsenz o zelo preprosti dilemi: hočemo »majhno« ali »veliko državo«? »Majhna država« pomeni nižjo raven socialne zaščite in jasno tudi nižje stroške za davkoplačevalce. Ko bo narejen razmislek o tem, bo hitro sledilo spoznanje, da slovenska država niti glede na povprečje EU niti glede na naše potrebe ni prevelika. Le bolj socialna.