Prve godbe na svetu so nastale za potrebe vojske, prvi impulz zanje pa smo Slovenci prek Dunaja in habsburške monarhije prevzeli od Turkov. Ti so v Ljubljano prvič zakorakali leta 1415, takrat s sabo vzeli 30.000 otrok, ki so pozneje postali del elitne janičarske vojske, ta pa je že imela svoje janičarske godbe. Eno od teh so podarili habsburškemu dvoru in tako naj bi se godbeniška zgodba v Evropi začela. Vpliv janičarskih godb se kaže v značilni orientalski »schlagwerk« muziki, ki vključuje bas boben, činele, mali bobenček in triangel, kar imajo v svojem inštrumentariju godbe še danes.
Dunajski gostje v Idriji
Dunajčani, ki so prihajali v Idrijo, takrat drugo največje mesto na Kranjskem, so prihajali s tržnimi nameni, navsezadnje se je z zaslužkom idrijskega rudnika pokrivala petina proračunskih izdatkov avstrijskega cesarstva. S sabo pa so prinesli tudi godbeništvo. Po raziskavi pokojnega zgodovinarja in ravnatelja Mestnega muzeja Idrija Janka Trošta naj bi se zgodba o idrijski godbi začela leta 1665.
»Kakšnih ustanovnih listin nimamo, ker jih verjetno sploh ni; godba je bila pod direktivo rudniške uprave, ta pa pod dunajsko upravo, tako da bi se morda lahko kaj našlo v rudniškem muzeju na Dunaju,« predvideva muzikolog in sedanji umetniški vodja in dirigent idrijske godbe Domen Prezelj. Ve pa se, da je uprava rudnika dobivala posebna sredstva, da so lahko vzdrževali godbo.
Praznovanje zmage nad Turki
Najstarejši znani zapis o idrijski godbi se pripisuje J. V. Valvasorju, ki je v Slavi Vojvodinje Kranjske opisal veliko slavje leta 1686, ki ga je priredil Volk Žiga pl. Kinbach na idrijskem gradu Gewerkenegg v čast zmage Habsburžanov nad Turki v Budimpešti, na katerem so nastopili tudi muzikanti. Ob priložnosti, ko je toskanski nadvojvoda obiskal Idrijo leta 1770, pa je rudniški uslužbenec Jožef Mrak, jamomerec in kartograf, dogodek s svinčnikom ovekovečil na veliki risbi, ki jo zdaj hranijo v Zgodovinskem arhivu RS. Iz prve skice idrijske godbe se da razbrati, da je takratna zasedba štela 15 ljudi in da so ti igrali na pihala in trobila. Učenje igranja inštrumentov je šlo iz roda v rod, bili so samouki, obstaja pa dokument iz 18. stoletja, kjer je cesarica Marija Terezija s posebnim dekretom nastavila za potrebe idrijske godbe svojega glasbenega učitelja.
Idrijska godba je leta 1857 igrala tudi v Postojnski jami, ko sta jo obiskala cesar Franc Jožef in njegova žena. »Da je idrijska godba takrat igrala tam, pomeni, da drugih godb pri nas še ni bilo ali pa je bila ta knapovska godba toliko boljša od drugih,« razmišlja Prezelj. Preostale slovenske godbe so povečini nastale v začetku 19. stoletja, v glavnem delavske godbe v Trbovljah, Velenju, Ravnah na Koroškem, ki so zdaj stare okoli sto let. Prezelj: »Dolgo sem premleval, zakaj se je prav v Idriji tako razcvetelo godbeništvo, a druge razlage ni, kot da so bili z razcvetom rudnika dani dobri pogoji tudi za druge reči, ki so prinesle kraju napredek.«
Pomemben vidik godbeništva v Idriji je bil od nekdaj tudi sociološki: rudarji so godbo po dolgih urah v temnih rovih potrebovali za razvedrilo, po drugi strani pa jih je rudniška uprava angažirala za eminentne goste, ki so v Idrijo nenehno prihajali zaradi trgovanja z živim srebrom. Tretji pomemben angažma godbe je bilo igranje na pogrebih tovarišev iz jame. Knapi so v Idriji umirali pri tridesetih, štiridesetih letih, ženske so se poročale tudi večkrat. Na poti od hiše pokojnika do pokopališča se je vedno igralo, ljudje so odpirali okna, da so prisluhnili glasbi – godba je imela svoj statusni simbol in s tem svoj prostor v »uličnem teatru«.
Kako prestižna je bila idrijska godba, govori dejstvo, da so konec 19. stoletja dobili svojo prvo koračnico, ki jo je posebej zanje napisal Ljubljančan Anton Kaufmann. Muzikolog Prezelj domneva, da je do naročila prišlo zaradi tesnih navezav na sicer nemško orientirano filharmonično družbo v Ljubljani, ki je leta 1862 celo obiskala Idrijo in jo počastila s koncertom. Obstajajo zapisi, kako so glasbeniki potovali z vlakom do Logatca, naprej pa potem s kočijami in se že takrat čudili številnim serpentinam, ki vodijo do Idrije. Danes Godbeno društvo rudarjev Idrija šteje 60 članov, vsi so domačini, visok jubilej pa bodo z obilico muzike praznovali jutri v Idriji.