»Malce prehitro, že 250 metrov pred ciljem, sem moral zaviti iz zavetrja Nizzola in Modola. Več sem bil v vetru, kar je na koncu odločilo. Sacha Modolo je v letošnji sezoni izjemno hiter. In najmočnejšo ekipo ima za sabo,« je Luka Mezgec po najboljši predstavi na letošnjem Giru opisal podrobnosti zaključka 17. etape s ciljem v švicarskem Luganu. Na njegovo veselje je v sicer kratki etapi prišlo do sprinta glavnine. Hitrejša sta bila Italijana Giacomo Nizzolo (Trek) in Sacha Modolo (Lampre), edini kolesar na 98. izvedbi z drugo etapno zmago, četrto ekipe Lampre, tako je tudi Jan Polanc znova okusil slast zmagoslavnega šampanjca.

Tretje mesto za Mezgeca le ni največ, k čemur stremi. V cestnem kolesarstvu za to ni zmagovalnega odra. Tudi sicer v kolesarstvu velja tradicija, da zmagovalcu dneva pripade velika večina pozornosti, na večini dirk zgolj zmagovalec okusi slavo. Tudi med kolesarji je v podzavest zažrta miselnost, da je daleč najpomembnejša zmaga, ostali so na neki način vsi poraženci. S to filozofijo vsi tudi dirkajo. Vse ali nič.

Razlika med Modolom in Mezgecem je bila le dolžina obročnika, do Nizzola centimetri. »Tudi tokrat so odločale nianse. V zaključku sem si za sprinterskim vlakom ekipe Lampre izboril dober položaj. Nanje sem se posebej osredotočil. Zaradi tega sem moral začeti sprintati malce prej, v veter. Da bi v takih okoliščinah zmagal, bi moral imeti v nogah še okoli sto vatov več moči. Ali pa se morajo uskladiti vse podrobnosti in popolna izvedba,« opiše Mezgec, ki se seveda nadeja še ene priložnosti v nedeljo v Milanu. Le čez gore bo še treba. Trend letošnjih najboljših uvrstitev (4., 8., 8., 9.) je zelo podoben lanskim, ko mu je v Trstu uspel neverjeten pospešek. »Ja, ko bi se ta statistika le ponovila!« zavzdihne v smehu. Vse okoliščine le niso enake. Za njim ni tako močne ekipe Giant, čeprav je med etapo enormno prispevala pri lovu ubežnikov. »Na Giru nimamo tako hitrih mož kot lani. Nismo tako uigrani. To se je še posebej izkazalo v petek v Jesolu pri Benetkah, ko sem imel nalogo brezpogojno slediti našim, a sem ugotovil, da za sledenje pomočnikom porabim veliko več energije, kot bi je sicer. Še enkrat sem sprevidel, da se v zadnjih kilometrih bolje znajdem sam. Danes sem bil kar vesel, da so na zadnji vzpetini zaostali in tako ni bilo treba upoštevati klubske direktive. Sam sem zaključek izpeljal, kot je treba, bil spredaj, kar je bilo na ovinkasti cesti tudi predpogoj, da sem sploh dobil priložnost,« je Mezgec opisal soliranje.

Grega Bole (15. mesto) je v tej etapi videl zadnjo veliko priložnost, a ni skočil v beg, kar bi bila logična izbira. »Selekcija ni bila prava. Bilo je očitno, da ubežniki ne bodo imeli možnosti proti lačnim sprinterjem,« opiše Bole. Tudi v zadnjih treh kilometrih je iskal priložnost, ko so se na razgibanem terenu poskušali mojstri klasik Gilbert, Paolini, Slagter. »Skupina je preveč letela. Nisem verjel v scenarij, da jim bo uspelo, sem pa čakal, če bi se nabrala večja skupina. Za sprint pa sem na zadnjem ovinku izgubil dobro izhodišče in bil preveč zadaj za kaj odmevnejšega,« je pojasnil Bole, ki glede zadnje uvrstitve v gorah in ravnini velja za najbolj vsestranskega kolesarja Gira. »Žal to nič ne šteje. Velja samo zmaga in nič drugega. Hitro pozabijo drugega, kaj šele petnajstega.«

Dirka po Italiji, 17. etapa: 1. Modolo (Ita, Lampre) 3,07:51, 3. Mezgec (Giant-Alpecin), 15. Bole (CCC Sprandi Polkowice) oba isti čas, 90. Polanc (vsi Slo, Lampre) + 1:02, skupno: 1. Contador (Tinkoff-Saxo) 65,04:59.