Z veslanjem se ukvarja že 15 let, začel je kot nogometaš, a se tam, kot sam pravi, ni napel. »Ko smo v šoli imeli neke vrste športni dan, mi je trener Iztok Butina pokazal čoln in vesla in takrat me je zagrabilo. Pred tem je veslal tudi moj brat, a mene je zares ta šport povsem zasvojil. Voda, stik z naravo in predvsem boj s samim seboj, to me je najbolj pritegnilo. Sicer osebno nisem individualist, a sem na tekmah sam v čolnu, kar mi daje po eni strani dodatno moč, po drugi pa si vseeno želim nekoč veslati tudi v čolnu z več člani posadke.«

Veslanje je garaški šport, in zato brez ostrega treninga ne gre. Kot pravi Rajko Hrvat, morajo dvakrat na dan dati vse od sebe, a se vsak trud na koncu poplača. Zato so uspehi toliko večje plačilo za ves znoj in žulje, vsa odrekanja. Ko 15 let delaš samo za en cilj, moraš imeti jekleno voljo. »Najtežje je bilo, ko sem iz mladinskega razreda presedlal v pravo konkurenco. Rezultati so bili slabši in ni veliko manjkalo, pa bi nehal veslati. A trener in družina so mi stali ob strani in me ujeli, preden sem moralno padel povsem na tla. In sem nadaljeval, na moje in njihovo veliko veselje,« pravi Rajko.

Zato ga zdaj pokonci držita ravno lov na dobre rezultate, ki so očitno na dosegu roke, in velika želja vsakega športnika – olimpijske igre. Zato je njegov naslednji cilj nastop v dvojnem dvojcu. Še pred tem pa seveda dober rezultat in finale A na prihajajočem evropskem prvenstvu v Poznanju: »A ne le v Poznanju, moji naslednji cilji so finali A na vseh tekmovanjih. Nekaj te mora gnati naprej.«

Lov na uspehe se je Rajku Hrvatu poplačal na Bledu, ko ni mogel več zadrževati čustev ob srebrni medalji. Kot sam pravi, se je 15 let krvavega dela končno obrestovalo. Sicer ne še s prvim mestom, ampak ta srebrna kolajna je bila zanj dokaz, da zmore. »To je uspeh, ki ga še zdaj ne morem opisati. Enostavno nisem več zdržal vsega tega pritiska, biti drugi, doma, Bled je moj drugi dom, in povrniti zaupanje tistih, ki so verjeli vame. V karieri sem moral skupaj z ekipo preskočiti marsikatero oviro in prestopiti marsikatero poleno, ki smo ga dobili pod noge. A to mi je končno pokazalo, da trud ni bil zastonj. Upam, da vsak, ki vsaj malo pozna šport, ve, zakaj nisem mogel več zadrževati solz. A tisto pravo je prišlo šele potem, ko sem zvečer legel v posteljo, ko je popustil ves adrenalin. Potem sem bil res utrujen in takrat me je začelo vse boleti.« In kot še pravi, verjame, da je takrat tudi trener komaj zadrževal čustva, le da je imel ves čas na nosu sončna očala.

Biti sam v čolnu, s svojimi skrbmi, utrujenostjo, mislimi ni lahka naloga. A kot sam pravi, med tekmo tako ali tako nimaš časa razmišljati o ničemer drugem kot le o ritmu in o tem, kako mora veslo čim bolj gladko drseti. Rajko po naravi ni najbolj močan, je pa zato toliko bolj vzdržljiv. A ne glede na vso pripravljenost je konec tekme svojevrsten vrhunec: »Ko si v cilju ali tik pred njim, si ponavadi tako utrujen, da ne veš več, kje si in kaj je bilo.«