Slika je kristalno čista. Bombniki B-52 ameriškega vojnega letalstva se v spremstvu lovskih letal čez modro nebo iz Jordanije pomikajo proti mejam majhne države. Kot jata jeznih ptičev se spustijo proti sipinam in odvržejo bombe. Za njimi z leve priletijo desantni helikopterji apachi z oznakami marincev, z leve pa cobre z oznakami jordanske vojske. Sipine najprej razburijo s salvami raket, potem pa pesek prerešetajo s strojnicami, da naredijo prostor jordanskim tankom angleške izdelave in ameriškim abramsom. Tisoče ton železja drvi skozi puščavo, za njimi pa osem tisoč vojakov na terenskih vozilih. Videti so kot Salahedinova vojska, ki osvobaja Jeruzalem. Nad njimi vihra devetnajst zastav ameriške, evropske in arabske vojaške koalicije. To je strašna sila. Poleg ameriške in jordanske v koaliciji sodelujejo vojske iz Velike Britanije, Italije, Francije, Poljske, Belgije, Avstralije, Kanade, Savdske Arabije, Kuvajta, Bahrajna, Katarja, Združenih arabskih emiratov, Libanona, Egipta in Iraka.

Iraka? To bo zagotovo pomota. Kaj dela iraška vojska na manevrih v Jordaniji? Vse to dvigovanje peska z eksplozivom je namreč vojaška vaja Razposajeni lev, v kateri se vojaki delajo, da sodelujejo v vojni. To ni nič neobičajnega. Večina svetovnih vojsk se večino časa dela, da sodeluje v vojnah. Nenavadno pa je bilo prizorišče. V neposredni bližini manevrov sta sirska in iraška meja, kjer potekajo prave vojne. V njih pa sodelujejo vojske, ki so se v Jordaniji pretvarjale, da sodelujejo v strašni bitki, v kateri niso zavzele ničesar, ker na drugem koncu njihovih cevi ni bilo nikogar. Samo pesek.

Če bi letala samo malo pritisnila na plin, bi preletela Palmiro v Siriji in tudi do Ramadija v Iraku ne bi potrebovala dolgo. Tam so se na mejah kalifata Abu Bakra El Bagdadija dogajale zanimive stvari. Na zahodni strani so kalifovi vojaki razbili sirsko vojsko, ki je že tretje leto branila Palmiro pred njihovimi napadi, in zavzeli puščavsko mesto. Tam je ohranjen eden najlepših spomenikov svilne poti, ki je šla iz Kitajske v središče rimskega imperija. Mesto so Rimljani v trenutku jeze na kraljico Zenobijo porušili, templjev pa niso rušili, ampak so pustili, da jih je zasul pesek. Ko so vojaki kalifata prejšnji teden prišli v mesto, so templji ostali, prebivalstvo Palmire pa je zbežalo proti Damasku, od koder bo našlo pot v Libanon in od tam na ladje, ki plujejo proti Lampedusi in Augusti v Italiji. Zgroženost civiliziranega sveta se je hitro osredotočila na usodo templjev, poti civilnega prebivalstva iz mesta in njihovo morebitno izginotje pa so stopili v drugi plan. Civilistom se v teh okoliščinah godijo zares hude stvari. Ne gre pozabiti, da se je medtem nedaleč stran v pesku igrala zbirka najmočnejših vojsk v regiji in streljala v pesek.

Na zahodni strani kalifata je z obrambnih položajev mesta Ramadi zbežalo 1500 vojakov iraške vojske, ki so bili oboroženi z ameriškim orožjem in so jih v bojnih veščinah več kot desetletje urili oficirji slavne zavezniške koalicije voljnih. Ko so videli, kako proti njim vozijo oklepni avtomobili s črnimi zastavami, so odvrgli puške in jo ucvrli. Ravnali so logično. Nihče noče umreti strašne smrti, če ima za hrbtom prosto pot. Z njimi so zbežale množice civilistov, ki tudi nočejo končati pod noži. Bežali so skupaj. Spredaj iraški vojaki, za njimi civilisti. Medtem so v Jordaniji izurjeni vojaki v jurišnih formacijah napadali peščene sipine.

Nič od tega ni produkt naključja. Iraški vojaki v Ramadiju so zbežali, ker so Združene države dale vladi pogoj, da v vojni proti kalifatu ne smejo sodelovati iranske milice, ki so se tako dobro obnesle v napadu na Tikrit. Ameriški bombniki sodelujejo samo v operacijah, kjer kalifat napadajo iraški vojaki, ki se niti ne znajo niti nočejo boriti. Poraz je zagotovljen. Bašar Asad je v podobnem položaju. Njegova vojska je zdesetkana, obramba Damaska, Homsa in Latakije bolj temelji na milicah kot pa na redni vojski, ki je še pred štirimi leti zagotavljala stabilnost države. Za Asada in proti njemu se sedaj vojskujejo samo še verske milice. In tudi za kalifat in proti njemu so na bojiščih razporejene verske milice in plemenski poglavarji. Tam, kjer so včasih stale države z ozemlji in neprijetnimi režimi, so sedaj ozemlja plemenskih zvez in oboroženih kril verskih organizacij.

Ko smo leta 2003 s takšnim veseljem vstopili v spopad civilizacij, so nam pozabili povedati, kako simpatičen bo konec. S svobodo in demokracijo na zastavah smo z bombami pomagali veliki regiji nacionalnih držav, da so razpadle v plemenske družbe. Nekaj pravice je. V vojno smo šli proti namišljenim atomskim bombam Sadama Huseina, sedaj nas ogrožajo resnične versko blazne milice. Resnične vojske pa niso uporabne za nič in streljajo v pesek.