»Alberto Contador je na Mortirolo peljal kot z motorjem. Ko me je ujel, sem mu še kilometer sledil, da sem izkusil, kako leti. Še dihal ni. Običajno na takem klancu vidim ob sebi utrujene, zadihane, ta pa še zadihan ni bil. A je peljal pametno. Ni se zaganjal. Vsa čast mu za predstavo. Ostalim z Arujem kar privoščim, da imajo dolge nosove, ker so ga zaradi okvare kolesa hoteli na tak način stresti. Zaradi izzivanja med njimi je tudi po ravnini letelo, da sem bil že pod vznožjem na meji. Potem pa klanca ni in ni bilo konec,« je Grega Bole (19. mesto) videl del epske predstave Alberta Contadorja v 16. kraljevski etapi Gira.
Revolveraš v cilju ni mogel skriti čustev. S solzami v očeh je opisoval peturno dramo, potem ko je v legendarni predstavi utrdil sloves nepremagljivega. In to v kraljevski etapi z legendarnim vzponom čez strmi Mortirolo v spomin na legendo Marca Pantanija. Njegove težave s kolesom so v ekipah Astana in Katjuša poskušali izkoristiti z napadom, a se je iz podrejenega položaja rešil v zmagovalnem slogu in utrdil vlogo gospodarja rožnate majice. Uspelo mu je kljub šibki pomoči zdesetkane ekipe Tinkoff. Mladi Fabio Aru, ki je pod vznožjem Mortirola dobil priložnost za napad, je končal dan kot največji poraženec. Na najstrmejšem vzponu Gira (11,8 km, 1300 metrov višinske razlike) je Contador iz 50 sekund zaostanka proti Italijanu naredil dve minuti prednosti. Contadorju sta lahko sledila le Arujev pomočnik Mikel Landa, ki je posledično kapetana Astane zrinil z drugega mesta v skupnem seštevku, in novi nosilec majice hribolazca Nizozemec Steven Kruijswijk (Lotto NL).
Contadorjeva vožnja morda presega epske predstave idola Pantanija. »Še pred začetkom vzpona na Mortitolo sem pedale že vrtel z močjo 400 vatov, s srčnim utripom 180 udarcev na minuto. Težko je osvojiti veliko dirko, že ko gre vse gladko, kaj šele, če se stvari zapletajo. Doživeli smo nekaj kritičnih situacij zaradi okvare kolesa, a so moji kolegi zmogli obvladati situacijo. Če bi jih imel, bi dal še osem rožnatih majic tudi za njih. Mortirolo sem odpeljal v svojem ritmu, kot bi bil gorski kronometer. Toda to je kolesarstvo in to je tisto, česar se ljudje spominjajo. Poklon Kruijswijku za pomoč. Glede Lande pa le to, da ima vsak svoje interese in to spoštujem. Ne bom pa komentiral sodelovanja ekipe Katjuša in Astana. Nekaj takega sem pričakoval. Upam, da navijači to cenijo. Ponosen sem, da sem bil v glavni vlogi ta dan. Sem uprizoril dovolj v spomin na Pantanija?« je Alberto Contador želel primerjavo z legendo. Največ je pridobil Bask Landa: »Na Mortirolo se Aru ni dobro počutil in mi je dovolil, da sem sledil Contadorju in Kruijswijku. Pokazal sem, da sem eden najboljših na vzponih.«
Glede na profil današnje etape Tirano–Lugano (134 km) je bil včerajšnji Boletov trud morda malce neracionalen, saj naj bi priložnost dobil hitrejši del karavane z Lukom Mezgecem (z Janom Polancem sta zaostala 38 minut) ali srečni ubežniki. Bole je izjemno preplezal pet vzponov in etapo končal kot 19. (+10:31), znova ob Kolumbijcu Uranu. »Sploh nisem vedel, da sem tako spredaj. Sem se pač dobro počutil. Na koncu v Aprici pa sploh nisem sprintal, da se ne bi osmešil. Nihče ni in tudi sam nisem,« je bil Bole dobro razpoložen po življenjski predstavi v gorah. Pred naslednjo etapo pravi: »Možna sta oba scenarija, beg ali sprint. Veliko bo odvisno od klanca takoj po startu in dela ekipe Tinkoff. Morda pride skupina, a sam sprinta ne bom čakal. V beg grem, če le uspe. Upam, da si bom opomogel po tem plezanju.«
