Zdaj gre zares. Razvpiti brexit (britanski izhod iz EU) niso več samo sanje zagovornikov minimalne zaščite na delovnem mestu in maksimalnega neoliberalnega kapitalizma s čim bolj odprtimi vrati za korporacije, ki imajo izogibanje plačilu davka v Britaniji za del poslovne strategije, ampak stvarna možnost. Njihov prevladujoči desničarski evroskeptični tisk, ki že dolgo ustrahuje Otočane z EU in jo krivi za vse tegobe ter prodaja Veliko Britanijo kot novi Hongkong ali Švico, je vzhičen. Jutri bo luč sveta ugledal osnutek zakona o referendumu o članstvu v EU, ki ga je premier David Cameron obljubil v letu 2017, a utegne biti že prej.
V EU brez posluha za Otočane
Cameron je naredil vse, da bi »federalistu« Jean-Claudu Junckerju preprečil zasesti vodilni stol v evropski komisiji. V ponedeljek zvečer pa ga je posedel v udobni naslonjač pred kaminom v podeželski rezidenci premierjev Chequers in mu dejal, kar rad ponavlja: »Britanci niso zadovoljni s statusom quo v EU…« Koliko bi jih znalo opisati ta status quo še pred najnovejšo spremembo? Zelo malo. Medtem ko je Cameron prepričeval Junckerja, da mora velika Britanija doseči ohlapnejše članstvo v EU, da bi ostala, sta Hollande in Merklova sklenila, da območje evra potrebuje tesnejšo politično Unijo. Novi nemško-francoski dogovor je politična klofuta Cameronu pred junijskim vrhom EU, na katerem naj bi predstavil skoraj nemogočo misijo: probritanske reforme EU. Tudi drugi vodilni možje v EU govorijo o reformah, a ne o Cameronovih. Zlasti pri svobodi gibanja delovne sile in pravic priseljencev, ki bi jih Cameron drastično omejil, ni nobenega posluha zanj.
Oditi ali ostati?
Kdo so Britanci, ki niso zadovoljni s statusom quo v EU? Kar vsi? Cameron nima nobenih dokazov za to. Raziskave (ne)naklonjenosti članstvu, kakršno je zdaj, odražajo vzpone in padce (ne)zadovoljstva s tem, kako dobro ali slabo jim gre. Maja 2012 se je rekordno malo, 28 odstotkov vprašanih izreklo za članstvo in 51 za odhod, a to je bilo na vrhuncu recesije in krize območja evra, ki so ju evroskeptiki izkoristili do obisti. Letos februarja je bilo 35 odstotkov vprašanih za odhod, za članstvo pa rekordnih 45 odstotkov, delno verjetno zato, ker se je resno začelo govoriti o odhodu. Cameron trdi, da je za to, da Velika Britanija ostane v EU, vendar samo, če ji bodo dovolili postati neke vrste prizidek EU, v katerem bi bila samo delno pod skupno streho in bi zanjo veljal samo tisti del zakonov in pravil, ki ji ustreza. Nismo ga še slišali reči, da bo za odhod, če v pogajanjih z EU ne bo dobil tega, kar bi rad, a to se zdi samoumevno. Zagovorniki odhoda želijo državo »osvoboditi«. EU naj bi jo ovirala, omejevala njeno podjetništvo. Obenem so proti ideji »vse tesnejše Unije«, ker trdijo, da je njen cilj ustanovitev Združenih držav Evrope, in želijo obnoviti popoln britanski nadzor nad mejo in omejiti število priseljencev iz EU.
Zagovorniki članstva so prepričani, da bi odhod zmanjšal britansko vlogo v svetu in povzročil ogromno gospodarsko škodo. Ni malo Otočanov, ki so prepričani, da bi odhod iz EU drastično poslabšal pravice in življenja večine delojemalcev na račun povečanih dobičkov delodajalcev, ki radi poudarjajo, da potrebujejo manj birokracije pri najemanju delovne sile. V resnici si je želijo več pri odpuščanju. Mnogi tudi mislijo, da bi vse, kar je narobe v veliki Britaniji po domači krivdi, šlo še bolj narobe, če bi zapustila EU. Posebno, ko gre za socialno in delovno zakonodajo.
