Kar je pri podnebnih spremembah zanimivo, je nekaj, čemur bi morda lahko rekli politična epistemologija. Začnimo pri znanosti, ki je, kljub vsej kritiki, ki leti nanjo z levice in desnice, še vedno neke vrste javna avtoriteta. Če za kak pojav lahko rečemo, da je znanstveno dokazan, to gotovo velja za podnebne spremembe. Že precej časa imamo več kot dovolj informacij, da bi lahko z dobro mero gotovosti vedeli, da smo si zakuhali zelo resne težave. Ampak že dolgo tudi vemo, da tedaj, ko resnica, celo božja resnica, trči ob močne posvetne interese in velike finančne apetite, resnica potegne kratko.

Odgovorov na znanstveno opozarjanje na podnebne spremembe je več. Eden je zarota molka. Drugi je cenzura. Tretji je relativiziranje ugotovitev ali kakšno drugačno zmanjševanje pomena neljubih ugotovitev. Potem gre za diskvalificiranje znanstvenikov ali diskreditiranje znanstvenih projektov, ki proizvajajo nevšečne informacije. Naposled gre za najemanje znanstvenikov za proizvodnjo nasprotnih informacij. Pa za disproporcionalno zastopanost podnebnih »skeptikov« v medijih. Itn. Na delu je gigantska mašinerija za krojenje javnega mnenja. Veliki poslovni interesi, medijski mogotci, skorumpirani politiki, prodane znanstvene duše, izvedenci za komuniciranje z javnostjo delajo s polno paro, da bi ustvarili prepričanje, da podnebnih sprememb v resnici ni; ali da so, vendar to ni nič novega, marveč je ciklični pojav v zgodovini našega planeta in torej nekaj normalnega; ali da morda nekatere spremembe res so, vendar se z vsem skupaj pretirava, v resnici pa ni razlogov za paniko; ali da s širjenjem (dez)informacij o podnebnih spremembah nekateri pač želijo zaslužiti itn.

Učinek te velikopotezne produkcije vednosti je, da končamo pri stališču, da ne vemo dovolj, da bi se lahko odločili za ukrepanje proti podnebnim spremembam. In to je sporočilo, ki si ga ne želijo le politiki, marveč si ga želi bolj ali manj sleherni med nami. Velikokrat ljudje ničesar ne naredijo, ker si dopovejo, da je problem, ki bi terjal odgovor, predaleč stran, da bi jih neposredno zadeval. Pri podnebnih spremembah je prav nasprotno: ta problem zadeva slehernega med nami in korenini v načinu življenja, ki ga živimo v našem tako imenovanem razvitem svetu, zato bi kakršen koli ukrep za njegovo reševanje terjal, da vsak med nami več kot le površinsko spremeni svoje življenje, da se temu in onemu tudi odpove. Je pa tako, da se svojega načina življenja oklepamo bolj kot življenja. In tako se luzerji vseh dežel združijo v sprejemanju sporočila, ki so ga v svoj prid skovali tisti, ki v stanju, kakršno je, kujejo velikanske dobičke.

Ampak ta oblak nevednosti, vsiljevanje prepričanja, da ne vemo dovolj, da bi smeli ukrepati proti podnebnim spremembam, je prikazen za občo rabo. Politika se dela paralizirano, ker ji to ustreza. Natančneje, politika ustvarja videz, da je nemočna, ker ji to daje prostor za delovanje. Politika je tu ključnega pomena. Podnebne spremembe so namreč tak problem, da posameznik dobesedno ne more storiti ničesar, razen da si z dobrodejnimi gestami lajša vest. Tu bi bilo mogoče kaj storiti le s skupnimi močmi, kolektivno, torej konec koncev politično, vendar nas je politika, kakršna se je trdno ustoličila s koncem hladne vojne, pripeljala do tega, da je skupno delovanje v občem interesu v nasprotju s temeljnimi načeli današnje organizacije družbe. In tako smo priložnost – ob čvekanju o demokraciji, svobodi in investicijah – zamudili. Vendar ne iz nevednosti! Naj navedem en sam primer.

Ameriška vojska je že leta 2001 imela simpozij o delovanju mornarice »na Arktiki brez ledu«. Pred dvema letoma so njeni raziskovalci napovedali, da leta 2016 poletne plovbe po arktičnih morjih ne bo več oviral led. Letos bo začela velike vojaške vaje v vodah, ki obdajajo Aljasko, da bi se pripravila na vojskovanje v novih razmerah. Vojaške vaje bodo trajale pet let, na njih bodo vsako leto izstrelili ali zmetali v vodo na stotine ton streliva in sprostili velikanske količine hudo strupenih snovi. Odvijale se bodo v času parjenja ali migracij vodnih sesalcev in rib ter v času lova na losose, tako da bo poleg favne ogroženo tudi domorodno prebivalstvo: multigenocidno. Ameriška vojska je največji uporabnik ogljikovih goriv na svetu in torej največji posamični onesnaževalec. Na podnebne spremembe odgovarja tako, da jih raziskuje, se jim metodično prilagaja in jih pospešuje.