Tudi letos je avstrijska gospodarska revija Trend objavila imena najbogatejših Avstrijcev in na prvo mesto se je spet uvrstila družina Porsche-Piëch, ki ima v lasti tudi koncern Volkswagen. Njeno premoženje se je v zadnjem letu povečalo s 44,8 na 65 milijard evrov. Na drugem mestu ostaja lastnik Red Bulla Dietrich Mateschitz, in sicer s 7,6 milijarde evrov, na tretjem je družina Flick s 7,2 milijarde evrov.
Pametno vlaganje v šport
Med prvimi tremi si je samo 71-letni Mateschitz, po rodu Hrvat, ki živi v Salzburgu, sam pridobil vse premoženje. Začel je kot trgovski potnik za kavo jacobs in zobno kremo blendax. Pred 30 leti je skupaj s tajskim poslovnim partnerjem ustanovil podjetje Red Bull, ki je v nekaj letih z istoimensko energijsko pijačo tajskega porekla kmalu postalo izjemno uspešno. To je predvsem zasluga Mateschitzevega odličnega marketinga, dobrega občutka za to, da je mogoče čar nekega športa prenesti na znamko, ki na športni prireditvi ali tekmi reklamira svoje izdelke. Tako množično vlaga v nogomet, hokej, deskanje, formulo 1, financira vsaj 500 atletov z vsega sveta in 600 športnih prireditev na leto. Leta 2012 je sponzoriral tudi prosti skok z 39.000 metrov višine, ko je Avstrijec Felix Baumgartner s 1342 kilometri na uro prebil zvočni zid, preden se mu je odprlo padalo. Samo v letu 2011 je Mateschitz tudi in predvsem zaradi vlaganja v šport prodal 4,6 milijarde pločevink red bulla.
Danes ima med drugim veliko zbirko letal, tudi douglasa DC-6, ki je nekoč pripadal Titu. Leta 2012 je 70 milijonov evrov daroval raziskovalnemu inštitutu za paraplegike v Salzburgu, že prej je v svojem mestu financiral zasebno medicinsko univerzo Paracelsus.
S Hitlerjem dobro sodeloval Porsche…
V najbogatejši avstrijski družini so potomci Ferdinanda Porscheja (1875–1951), pomembnega avtomobilskega konstruktorja, znanega tudi po tem, da mu je leta 1934 nemški kancler Hitler naročil izdelavo ljudskega avtomobila (po nemško volkswagen), ki bi si ga lahko privoščil vsak nemški delavec. Nacisti so Porscheja slavili kot največjega nemškega inženirja in leta 1937 je vstopil v njihovo stranko. Leta 1942 je skonstruiral tudi tank tiger, ki naj bi bil eden boljših tankov med drugo svetovno vojno. Takoj po vojni so Francozi hoteli, da bi kot del vojne odškodnine Porsche proizvodnjo volkswagnov preselil v Francijo, vendar so se temu uprli Renault, Citroën in Peugeot. Decembra 1945, ko je projekt propadel, so Francozi Porscheja in njegovega zeta Antona Piëcha zaprli z obtožbo, da sta med vojno oplenila tovarno Peugeot in za delo v svojih tovarnah uporabljala suženjsko delovno silo, vendar so ju že leta 1947 izpustili.
… pa tudi Flick
Sodelovanje z nacizmom je zaznamovalo tudi družino Flick, ki je na tretjem mestu. Gre za potomce Friedricha Flicka (1883–1972), enega največjih nemških jeklarjev med obema vojnama, ki je prav tako leta 1937 vstopil v nacistično stranko. V letih 1938–1939 je od nacistične države v okviru arijanizacije nemškega gospodarstva zelo ugodno kupil zasežene jeklarske obrate in premogovnike judovskih kapitalistov. Med vojno je v Flickovih obratih, ki so se po skupni velikosti že lahko kosali z vsemi Kruppovimi, delalo več kot 50.000 zaprtih v koncentracijskih taboriščih ali delavcev, deportiranih z okupiranih območij. Takoj po vojni je naprej izgubil tri četrtine premoženja, na nürnberškem procesu pa so ga leta 1947 obsodili na sedem let zapora. A že leta 1950 so ga spustili na prostost, tako da je lahko nadaljeval svojo gospodarsko aktivnost. Judovskim družinam, ki so mu morale pred vojno brez odškodnine izročiti obrate in rudnike, je moral odplačati zelo majhen delež izgubljenega premoženja. Nekaj let po njegovi smrti je prišlo na dan, da je njegov koncern podkupoval vse zahodnonemške stranke. Leta 1985 je njegov sin Friedrich Karl Flick (1927–2006) vse obrate in rudnike prodal Deutsche Bank, se nekaj let zatem še tretjič poročil (s 30 let mlajšo Avstrijko) in se leta 1995 preselil v Avstrijo.
