V Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana, ki ga vodi Sašo Rink,so izračunali, da enako neprofitno najemnino za primerljivo stanovanje plačuje enočlansko gospodinjstvo, ki ima 535 evrov neto mesečnih prihodkov, kot tisto, ki prejme dobrih 2000 evrov na mesec.
V primeru enočlanskega gospodinjstva v 30 kvadratnih metrih velikem neprofitnem stanovanju v Ljubljani je namreč 535 evrov neto mesečno tisti znesek, pri katerem gospodinjstvo ni več upravičeno do subvencije neprofitne najemnine. Vendar pa je višina najemnine, ki jo mora plačati, enaka, kot jo za primerljivo stanovanje plača samsko gospodinjstvo z dohodkom do 2010,82 evra neto. To je namreč dohodkovna meja, do katere so letos v skladu s pravilnikom enočlanska gospodinjstva še upravičena do dodelitve neprofitnih stanovanj. Delež dohodka, ki ga za reševanje stanovanjskega problema plačujejo tisti z relativno nizkimi dohodki, je tako bistveno višji kot pri najemnikih z visokimi dohodki. Če neprofitna najemnina za 30 kvadratnih metrov veliko stanovanje znaša slabih 105 evrov, to pomeni, da tisti s 535 evri neto mesečnih prihodkov zanjo odšteje skoraj petino, tisti na zgornji meji upravičenosti pa komaj eno dvajsetino prihodkov.
Da gre za sistem skritih subvencij, ki dolgoročno predstavljajo dvojno obremenitev javnih sredstev, opozarjajo tudi pisci predloga novega nacionalnega stanovanjskega programa. Po njihovih ocenah so stroški takšnih prikritih socialnih transferjev na ravni države med 17 in 25 milijonov evrov na leto – plačujejo pa jih neprofitne stanovanjske organizacije in občine.
Dosedanjo logiko obrniti na glavo
Na skladu zato predlagajo znižanje dohodkovne meje za pridobitev neprofitnega stanovanja in po drugi strani povišanje cenzusa za upravičenost do subvencije najemnine, tako da bi bil sistem bolj usmerjen v dejanske potrebe socialno najšibkejših. »Po naši oceni bi mnogi sedanji najemniki neprofitnih stanovanj glede na predpisan visok dohodkovni cenzus lahko plačevali najmanj stroškovno najemnino,« so prepričani v skladu. Ta bi omogočila pokritje stroškov vzdrževanja in obnavljanja stanovanjskega sklada, saj sedanje neprofitne najemnine za ustrezno gospodarjenje ne zadoščajo. Neprofitnih najemniških stanovanj posledično primanjkuje ne samo zato, ker jih zasedajo tudi tisti, ki bi lahko plačevali višjo najemnino, ampak tudi zato, ker so skladi zaradi prenizkih najemnin pogosto prisiljeni krčiti fond teh stanovanj.
»Trenutno imamo sistem, ki skrbi za manjši segment ljudi, ki so na neki način privilegirani, ogromno socialno najšibkejših pa pušča na cedilu,« je neposreden dr. Ivo Lavrač z ljubljanske ekonomske fakultete. »Če je nekdo pred 15 leti dobil stanovanje, ker je imel mlado družino, je lahko še vedno v njem, pa čeprav njegova družina ni več mlada, njegovi prihodki pa so občutno narasli.« V skladu z našo »nenormalno zakonodajo«, pravi Lavrač, namreč preverjanje sprememb premoženjskega oziroma dohodkovnega stanja upravičencev, ki so stanovanje dobili pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona leta 2003, sploh ni mogoče.
Lavrač je prepričan, da bi morali povsem obrniti dosedanjo logiko in državno stanovanjsko politiko iz ponudbe preusmeriti v povpraševanje. »Namesto zagotavljanja vedno novih neprofitnih stanovanj v situaciji, ko imamo na trgu toliko praznih, bi se morali usmeriti v povečevanje kupne moči tistih, ki potrebujejo pomoč pri zagotavljanju ustreznega stanovanja. Umetna ločitev na tržna in neprofitna stanovanja je namreč povsem nesmiselna, saj je edina razlika kupna moč najemnikov.« Zato predlaga poenostavitev sistema z uvedbo stanovanjskega dodatka, s katerim bi država sofinancirala najem primernega (tržnega) stanovanja tistim, ki si tega glede na prihodke in premoženje ne morejo privoščiti.
