Primož Kozmus: Polovičarstvo me ni nikoli zanimalo

Ko Kozmus predlani v Moskvi prvič po šestih letih ni osvojil kolajne na velikem tekmovanju, še ni kazalo, da se zbiranje odličij od njega vse bolj oddaljuje. Orodje je namreč vrgel dlje kot pred tem na velikih tekmovanjih, a so bili tekmeci vsaj za 14 cm daljši. Najbolj boleč trenutek je doživel lani v Zürichu, kjer je naskakoval svojo prvo kolajno na evropskih prvenstvih, a na šestem mestu končal oddaljen od nje. Trenutno je večkratni najboljši slovenski športnik na svoji poti v zadnjem desetletju najbolj oddaljen od kolajn. V tej sezoni predvsem zaradi poškodbe hrbtenice namreč njegovo kladivo ne bo letelo daleč. Kozmus se ob tem dejstvu ne spreneveda in z optimizmom zre v prihodnjo, olimpijsko sezono.

Položaj, v katerem sem trenutno, z vidika rezultatskih obetov ni dober. Trenutno izvajam bolj terapevtske programe kot trenažne. Bolj me veseli, da imam vizijo, kako se vrniti na stara pota. Sicer je vprašanje, ali mi bo uspelo, a vendarle vidim luč na koncu predora.

Z vidika vrhunske uvrstitve žal lahko. Kar zadeva sama tekmovanja, se bo lahko zgodilo, da bom v drugem delu sezone tekmoval. To bo predvsem odvisno od sponzorskega interesa. Če bodo želeli, da se pojavljam na tekmovanjih, se seveda bom. Zavedam se, da kladivo ne bo letelo preveč daleč, a sam s tem dejstvom nimam težav. V tej sezoni bi si želel tekmovati na nižji tekmovalni ravni, kot da bi imel vso sezono tekmovalni premor. V tem primeru bi bil v pogonu, imel bi stik z orodjem in domačimi tekmovalci.

Res sem v preteklosti večkrat pomislil, da se bom v Peking vrnil kot olimpijski zmagovalec. A realnost je drugačna. Z njo se moram sprijazniti in pozitivno gledati v prihodnost. To sem tudi storil.

Kako uspešen bi bil, ne morem napovedovati, to bi pokazali rezultati. Verjamem, da bi bil v igri za visoka mesta, če bi se prej lotil zdravljenja poškodb. Dolgo sem hodil od Poncija do Pilata, da sem našel izvor svojih težav. Na koncu sem po posredovanju atletinje in dobre prijateljice Sandre Perković prišel do izvora težav na Hrvaškem. Še vedno sicer hodim na nekatere preglede in verjamem, da sem na pravi poti. Tako pač je pri nas. Nimamo sistema, ki bi pomagal športniku, da bi hitreje našel izvor poškodbe.

Absolutno se strinjam in idejo podpiram. Le na takšen način bomo lahko na svetovni ravni uspešni tudi v prihodnosti. Moj primer le dokazuje, da trenutni sistem ni dober. Verjamem, da mi v urejenem sistemu ne bi bilo treba izpustiti celotne sezone. Poleg tega vrhunski športnik potrebuje pregled nad seboj tudi, ko je na vrhuncu svojih moči. V centru bi morali biti zbrani strokovnjaki s številnih področij, ki bi športnika natančno pregledali, na koncu pa bi na konziliju uskladili svoja mnenja in prišli do skupnega sklepa. Le po takšnem scenariju se lahko vrhunski športnik takoj loti odpravljanja težav in lahko tudi v najtežjih primerih v enem mesecu pokaže napredek. Ko ima športnik pravo diagnozo, ni več večjih težav, saj so znane poti zdravljenja. Večji problem je priti do prave diagnoze. Sam sem vso lansko sezono treniral z bolečinami, zdravil bolečine v križu po najboljših močeh, ob tem pa sem neenakomerno obremenjeval druge dele telesa.

Z lahkoto, le država bi morala pokazati pravi interes. Treba je sestaviti finančni načrt ter se lotiti dela. Menim, da bi si slovenski športniki z uspehi, ki jih dosegamo, to tudi zaslužili. Prepričan sem, da bi se oddolžili z vrhunskimi rezultati.

Z Đorđevićem sva se pogovarjala že lani, a se nisem odločil za sodelovanje. Letos pa sem prišel do njega, saj menim, da mi lahko z znanjem, ki ga ima, pomaga. Če ne bi tako menil, namreč nikoli ne bi potrkal na njegova vrata. V prvi vrsti mi je na podlagi številnih meritev pripravil rehabilitacijski program, v nadaljevanju pa pričakujem, da bomo sestavili tudi olimpijskega. Težko rečem, da sva začela sodelovati prepozno. Menim, da vse pride ob svojem času.

Želje in motivacije mi res ne primanjkuje, olimpijske igre so gotovo dodatna spodbuda. Toda v prvi vrsti moram biti zdrav, da se lahko spoprimem z napori. Navsezadnje sem imel veliko željo tudi v letošnji sezoni, da v Pekingu znova dosežem vrhunski rezultat, pa se je vse skupaj porušilo. Vse jemljem kot zadnji poskus, da se vrnem med najboljše metalce kladiva na svetu.

Ko sem sprejel funkcijo predsednika sveta atletov znotraj atletske zveze, sem se odločil, da se bom tej stvari tudi posvetil. Moja naloga je bila, da skrbim za pogoje atletov. Naj na atletski zvezi govorijo in prikazujejo stvari, kot želijo, dejstvo je, da naj bi atleti v predolimpijski sezoni prejeli manj sredstev, kot smo jih v preteklosti. To pa ni dobro.

Naj pojasnim. Atleti nimamo nič proti temu, da vlagamo denar v meritve. To je namreč zelo pomemben del na poti do vrhunskih rezultatov. Toda v preteklosti so bila sredstva, ki smo jih namenili meritvam, dodatna in se niso odštela od pogodbenega zneska z zvezo. Letos pa je drugače. Za meritve naj bi šlo 40.000 evrov od vseh pogodb z atleti. Poleg tega bi nekateri atleti znesek, ki ga bodo morali porabiti za meritve, raje izkoristili za kaj drugega. Denimo prehrano ali masaže. Meritve imajo smisel, če se jih izvaja kontinuirano, ne pa na silo. Ker pri tej zadevi nismo našli skupnega jezika, sem se kot predsednik s podporo vseh članov sveta odločil, da odstopim.

Na takšen način skušajo predstaviti jedro spora predvsem predstavniki atletske zveze. Upravnemu odboru zveze sem v prvi osebi ednine napisal, da na moj račun mlajši atleti ne bodo dobivali denarja. Izhajal sem iz stališča, da so denarna sredstva, ki so namenjena atletom s stališča proračuna zveze, nizka. Izkušeni atleti smo na sceni v tem trenutku, predvsem od nas je odvisna uspešnost sezone. In mi smo tisti, ki potrebujemo sredstva. Če ni dovolj denarja, naj se varčuje pri drugih postavkah, ne pri atletih. Navsezadnje smo mi tisti, zaradi katerih se vse skupaj vrti. Po drugi strani se veča število zaposlenih v pisarni atletske zveze. Nič nimam proti temu, da je tako, da potekajo novi projekti. V takšnem primeru je treba najti dodatna sredstva, ne smemo pa biti prikrajšani športniki. Očitno nekje pušča voda. Kje? V to se ne bom spuščal. Verjamem, da na zvezi že vedo.

V kratkem naj bi bilo odprtje. Trenutno je postavljen poligon za mete, manjka pa še spremljevalni objekt. Imam podporo okolice, na meni pa je, da vse skupaj organiziram. Zastavil sem si visoke cilje. Želim si namreč, da bi zgradili še veliko utežarno in laboratorij, v katerem bi opravili vse potrebne meritve. S tem bi naredili korak naprej in imeli pogoje tako za vzgojo mladih kadrov kot vrhunski trening. Tudi rekreativni spekter je pomemben. Polovičarstvo me ni nikoli zanimalo in me tudi sedaj ne. Zavedam se, da gre za velik projekt, ki bi ga bilo mogoče pokriti tako z javnimi kot zasebnimi sredstvi.

Njegov način razmišljanja mi je bil v boju za predsednika Mednarodne atletske organizacije bližje kot razmišljanje Sebastiana Coa. Verjamem, da bi imel v primeru zmage Bubke tudi naš metalni center večjo podporo. Toda bolj moralno kot materialno.