Prizadevanja za nastanek lutkovnega muzeja segajo že v sredino osemdesetih let, v čas direktorovanja Ignacija Šunjića Lutkovnemu gledališču Ljubljana (LGL). Muzej bo skrbel za sistematično varovanje lutkovne zapuščine pri nas. Pod njegovim okriljem bodo med drugim urejeni lutkovni depoji, delovalo bo Grajsko gledališče z repertoarjem historičnih predstav, vzpostavila pa se je tudi Lutkovna pot, ki bo z mehanično vodenimi lutkovnimi instalacijami Silvana Omerzuja povezala obe sodelujoči instituciji.
V nadzorovani klimi
Avtorici stalne postavitve Ajda Rooss in Nadja Ocepek sta lutke izbrali med več kot tri tisoč eksponati, ki jih hranijo v depojih LGL, nekatere lutke pa so izposojene tudi iz Lutkovnega gledališča Maribor, Muzeja novejše zgodovine Slovenije ali pa prihajajo iz zasebnih zbirk. »Med običajnimi muzejskimi eksponati in lutkami je pomembna razlika, saj se slednje, tudi ko jih postavimo v muzej, lahko ponovno vrnejo na oder in zaživijo v svojem dejanskem okolju,« je pojasnila umetnostna zgodovinarka Nadja Ocepek.
Na gradu bodo obiskovalci najprej srečali najstarejše slovenske lutke, miniaturne figure, ki jih je za predstavo Mrtvec v rdečem plašču leta 1910 izdelal Milan Klemenčič. Muzej ima dva vsebinska nivoja postavitve. V spodnjem bodo v vitrinah z uravnavano klimo predstavljene lutke do leta 1968, ko je takrat še Mestno lutkovno gledališče zapustil prvi umetniški vodja Jože Pengov. Tam je mogoče videti še partizansko gledališče, ročne lutke dr. Nika Kureta in najuspešnejše predstave Mestnega lutkovnega gledališča, na primer Žogico Marogico, Ostržka, Zlato ribico, Malo čarovnico. Spodnjo postavitev zaključujejo Miheličeva vrata, edini ohranjeni scenski element predstave Sinja ptica, ki je skupaj z Zvezdico Zaspanko leta 1972 zgorela v požaru.
»V vitrinah zgoraj so lutke iz novejših obdobij lutkovne umetnosti, predvsem estetski vrhunci priznanih likovnikov. Iz obdobja po letu 1990, ko lutkovna umetnost postane veliko bolj razvejana in se formirajo različne lutkovne skupine in izrazi, predstavljamo zgolj utrinke oziroma eksponate, ki razkrivajo, kaj vse lutka lahko je,« je pojasnila umetniška vodja LGL Ajda Rooss.
Interaktivna zasnova
Celotno postavitev je v veliki meri narekovala ohranjenost materialov, iz katerih so izdelane lutke. »Želeli smo prikazati referenčne eksponate, vendar nam to ni vselej uspelo, ker določeni materiali, kot je na primer pena, ki so jo uporabljali v šestdesetih letih, razpadajo,« je razkrila Nadja Ocepek.
Lutkovni muzej je zasnovan interaktivno. Obiskovalci se bodo lahko preizkusili v različnih lutkovnih tehnikah, prisluhnili glasbi iz predstav, prek tehnologije premika animirali like iz Palčice, prve virtualne predstave na svetu, oživljali lutko velikanko in se ob njej spoznavali s skrivnostmi gledališke svetlobe in zvokov. Ajda Rooss je sklenila: »Vse to je šele začetek. Ne želiva postavljati meja, temveč odpirava vprašanja, kam vse lahko lutkovna umetnost gre in na kakšen način jo je mogoče vrednotiti.«