Zato je pomembno, pravi, da imajo ti ljudje možnost, da se izobražujejo in vključujejo v tečaje, ki so jim na voljo. A marsikdo tudi te ponujene roke ne sprejme. Tudi zato, ker se zaradi tega, ker ne znajo jezika, držijo raje bolj zase in ostajajo za štirimi stenami. Ko je v Slovenijo prišla Vera, ni bila nič na boljšem, kot so danes drugi. A s to razliko, da ona takrat niti ni imela možnosti, da bi se udeležila kakšnega tečaja slovenskega jezika, ker teh ni bilo.
Italijanščina v Trbovljah neuporabna
»Prvi dve leti življenja v Sloveniji sta bili zato zame izjemno težki. Albanščina je namreč povsem drugačen jezik kot slovenščina, v Albaniji pa sploh nismo imeli stikov z drugimi slovanskimi jeziki, da bi nam bilo vsaj malo lažje. A vedela sem, da se moram čim prej vključiti v družbo. Za poročno darilo sem dobila slovar, zatem sem tudi hitro zanosila in imela v zelo kratkem obdobju dva otroka. Zato sem se morala čim prej prilagoditi,« pripoveduje Vera Haliti.
Znala je tako angleško kot italijansko. A si zlasti z italijanščino v Trbovljah, kjer je živela prvo leto, ni mogla kaj dosti pomagati. Je pa imela sosedo, ki je znala vsaj nekaj angleško. »A sva kljub temu bolj kot ne mahali in krilili z rokami. Ker pa sem odprt človek, sem se pustila voditi in nikoli nisem bila užaljena in še danes nisem, če me kdo pri izgovarjavi tudi kaj popravi,« pove Vera, ki jo danes poznajo skoraj vsi Albanci, ki živijo v Sloveniji, saj je tudi uradna sodna tolmačka, prevajalka in jo velikokrat potrebujejo tako na policiji kot tudi pri urejanju različnih dokumentov.
Največja ovira je jezik
Kot pravi, je vesela, ker se zdaj na področju čimprejšnje integracije tujcev v naše okolje veliko dogaja, še posebej pri izobraževanju, znanje pa je za hitro asimilacijo ključno. »Sama sem imela srečo, ker sem že imela dobro osnovno izobrazbo, saj sem v Albaniji končala gimnazijo. Na žalost pa so moje izkušnje z materami in otroki, ki danes prihajajo v Slovenijo, takšne, da imajo vsi zelo nizko izobrazbo ali sploh nobene. Jezik pa je sploh največja ovira tako v šoli kot na ulici. Še posebej za tiste, ki drugih ne pustijo blizu in se raje držijo bolj zase,« svoje izkušnje opiše Vera.
Ravno tem ljudem, državljanom tretjih držav, še posebej pa najranljivejšim ciljnim skupinam, kot so ženske, otroci, mladi in starejši, bodo namenjene aktivnosti za spodbujanje socialne vključenosti, ki se bodo v okviru programa Svet je eden – eden za vse naslednji teden odvijale v informacijskem centru celjske ljudske univerze. Želijo si, da bi do teh ljudi pristopili neformalno in jih spodbudili k različnim aktivnostim z namenom, da bi se bolje počutili in imeli boljše razmere za življenje nasploh.
»Največji problem so ženske, ki pridejo v našo državo za možmi, ki tu že delajo, same pa zaposlitve ne najdejo. In prav brezposelnost je največji problem, zato bomo vse, ki nas bodo obiskali, poskušali seznaniti z možnostmi, ki so jim na voljo,« pravi vodja projekta Maja Bizjak. Kot dodaja, bodo v Celju v ta projekt vključili šest različnih narodnostnih skupnosti, poleg Slovencev še Albance, Bosance, Ruse, Kitajce in Ukrajince. »Albanci so dejansko najštevilnejša in tudi najranljivejša narodnostna skupnost, ki živi v Celju. Z vsemi pa smo se povezali s pomočjo koordinatorjev, ki bodo tudi tisti, ki bodo vodili udeležence in tako pri programu kot tudi pripravi ter promociji aktivno sodelovali,« še pove Bizjakova.