Poleg Švedske in Irske je bila med takratno petnajsterico edina zagovornica prostega pretoka ljudi v močno razširjeni Uniji Velika Britanija. Le Švedska pa se med njimi tri leta pozneje ni ustrašila bolgarsko-romunskega vala novih evropskih državljanov, medtem ko je Velika Britanija na priseljenih 200.000 Poljakih zgradila temelj sedanjemu nasprotovanju Bruslju na točki, za katero sta tako predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker kot nemška kanclerka Angela Merkel že jasno dejala, da o njej niso možna pogajanja. Slovenija je takrat na hitro preštela delavce iz omenjenih držav, ugotovila, da 13 Bolgarov in 12 Romunov, ki so opravljali storitve, ter 112 Bolgarov in 126 Romunov z drugimi zaposlitvami ne kaže trenda, ki bi ogrozil domači trg delovne sile, in prehodnega obdobja zanje, podobno kot še Češka, Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Poljska in Slovaška, ni uvedla. Približno 5000 v Sloveniji zaposlenih Hrvatov in zgolj skok čez mejo ob morebitnem prostem pretoku delavcev pa sta bila ob siceršnji gospodarski krizi konec junija 2013 za državni zbor zadostna argumenta za dveletno omejevanje zaposlovanja najbližjih slovanskih sosedov.

Nova argumentacija, s katero vlada predlaga podaljšanje omejevanja zaposlovanja hrvaških državljanov še za nadaljnja tri leta, je spremenjena v toliko, da omenja (pre)majhen upad zaposlovanja Hrvatov v primerjavi z drugimi tujimi delavci v minulih dveh letih (le 1,5 odstotka) ter skoraj podvojitev napotenih delavcev iz Hrvaške (z 2236 v letu 2013 na 4186 v lanskem), ker na področju prostega pretoka storitev ni omejitev. Takšna obrazložitev je na trhlih nogah in diši bolj po splošno znanem medsosedskem nagajanju ob vsaki priložnosti, ki se ponudi ali Zagrebu ali Ljubljani. Za to, da bi se moral slovenski trg dela dramatično bati Hrvatov (in recipročno hrvaški Slovencev), ni v njej nobenega oprijemljivega podatka, predvsem pa manjka analiza, kaj (n)ima od tega gospodarstvo, značilna za podobne vladne ukrepe drugod v EU. Tudi alibi, ki ga s svojim omejevanjem dajeta Sloveniji Avstrija in Nemčija, postane navidezen ob vprašanju načelnosti. Ti namreč nista opletali s statistiko kot naša vlada v primeru Bolgarije in Romunije, ampak le dosledno uveljavljata formulo 2+3+2. Zanimivo bo videti, ali bosta pri njej obe tudi vztrajali. Posebno Nemčija, kajti če lahko Hrvati zrušijo nemški trg dela, je bojazen Britancev, da jim bodo priseljenci z (vzhoda) EU zrušili državo, zelo upravičen. Realno ga seveda ne morejo niti v Sloveniji – ta zmedo na njem sicer ustvarja kar sama –, le predlagani zakon pravi drugače.