»Slovenija je v zadnjem času zgodba o uspehu,« je v preteklih tednih večkrat dejal finančni minister Dušan Mramor. Kot edina »problematična« država je izšla iz postopka presežnih makroekonomskih neravnovesij, vlada je sprejela nekaj pomembnih reform, dokapitalizirala banke, za nameček pa je Slovenija lani dosegla 2,6-odstotno rast gospodarstva, eno najvišjih v EU. Pozitivni trendi se prenašajo tudi na področje javnih financ, kjer že nekaj časa rastejo davčni prihodki.
Celotni davčni prihodki, ki jih pobira finančna uprava (Furs), so lani dosegli skoraj 13 milijard evrov, s čimer so za več kot 530 milijonov evrov ali 4,3 odstotka presegli prihodke iz leta 2013. Letos je v načrtu pobrati 13,2 milijarde evrov davkov. A sodeč po trendu v prvih mesecih letos se prav lahko zgodi, da bo načrt presežen. Od januarja do aprila je namreč država pobrala dobrih 4,44 milijarde evrov davkov, kar je 6,1 odstotka več kot v enakem lanskem obdobju. Kje so glavni razlogi za rast davčnih prihodkov: je to gospodarska rast, krepitev potrošnje ali kaj drugega?
Podjetja plačujejo več davkov
Večja davčna bera je po oceni finančnega ministrstva posledica širokega spektra razlogov. Eden najpomembnejših je zagotovo gospodarsko okrevanje, ki sloni predvsem na izvoznem sektorju. Slovensko gospodarstvo je lani poslovalo najbolje v zadnjih šestih letih. Podatki Ajpesa kažejo, da so imela podjetja lani pet odstotkov višje prihodke in skoraj 900 milijonov evrov neto čistega dobička – 2,4-krat več kot leta 2013. Posledično so se močno okrepili prilivi davka od dohodkov pravnih oseb. Lani je država od tega pobrala dobrih 468 milijonov evrov davka, kar je približno 200 milijonov evrov oziroma 71,6 odstotka več kot leta 2013. Rast obsega vplačil podjetij v državni proračun se nadaljuje tudi letos. V prvih štirih mesecih je država pobrala skoraj 235 milijonov evrov davka od dohodkov pravnih oseb, kar je dobrih 41 odstotkov več kot v enakem lanskem obdobju.
Uspešnejše poslovanje podjetij se kaže tudi v izboljšanju razmer na trgu dela. Postopna krepitev zaposlenosti pa ugodno vpliva na prihodke od dohodnine, ki so lani in tudi do konca aprila letos rasli hitreje od 2,5 odstotka. A daleč najpomembnejše za zagotavljanje javnofinančnih prihodkov je domače povpraševanje, ki na žalost izredno počasi sledi pozitivnim premikom v drugih sektorjih gospodarstva. Od potrošnje so odvisni tako prihodki od davka na dodano vrednost (DDV) kot tudi prihodki od trošarin, ki skupno prinesejo približno 4,5 milijarde evrov davčnih prihodkov na leto.
Vse večji prilivi DDV, prav tako trošarin
Prihodki državnega proračuna iz naslova DDV so v prvih štirih mesecih leta 2015 presegli 1,05 milijarde evrov, kar je dobrih 50 milijonov evrov ali 5,3 odstotka več kot v enakem obdobju lani. Rast je podobna lanski, ki je bila v večji meri posledica zvišanja DDV sredi leta 2013, in sicer z 20 na 22 odstotkov. Na finančnem ministrstvu vidijo glavne razloge za krepitev letošnjih prihodkov od DDV »v učinkovitejšem pobiranju davkov ter povečani končni potrošnji, ki se še ni odrazila v vseh makroekonomskih kazalcih«. Njihova predvidevanja, da se potrošnja krepi, naj bi potrdil statistični urad, ki bo ta petek objavil podatke o BDP za prvo letošnje četrtletje 2015.
Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) za letos napoveduje, da bo rast zasebne potrošnje 1,1-odstotna. Podatki o prihodkih v trgovini na drobno za prva dva meseca to potrjujejo, januarja so na letni ravni zrasli za 1,9 odstotka, februarja pa za 3,3 odstotka. Toda že marec je prinesel novo negativno presenečenje v obliki 1,8-odstotnega krčenja prihodkov v trgovini na drobno.
Če zadržanost potrošnikov nima negativnega vpliva na DDV, so nekoliko drugačna zgodba nekatere trošarine. »Ob razmeroma visoki elastičnosti povpraševanja po trošarinskih proizvodih je opaziti nekoliko slabšo dinamiko prilivov,« so dejali na finančnem ministrstvu. Višja kot je elastičnost povpraševanja, hitreje se potrošniki odzovejo na spremembo cene. Tobačni izdelki so eden od primerov, kjer je nenehno zviševanje trošarin začelo odvračati potrošnike od nakupov cigaret in drugih tobačnih izdelkov. Posledično je bil izplen države v prvih štirih mesecih letos za 0,9 milijona evrov nižji kot v enakem lanskem obdobju. Pobranih je bilo 125,3 milijona evrov trošarin na tobačne izdelke. Skupno je bilo sicer pobranih za 40 milijonov evrov več trošarin (470 milijonov evrov) kot v prvih štirih mesecih lani. Največ je k temu pripomogla 13,6-odstotna rast trošarin na energente in električno energijo, zaradi katere je v proračun do konca aprila kapnilo 314,6 milijona evrov.
Kljub pozitivnim trendom tri izgubljena desetletja
Kako robustna bo rast davčnih prihodkov v prihodnje, je težko reči. Domače povpraševanje ostaja namreč ena od cokel slovenskega gospodarstva, ki preprečuje oziroma vsaj ne prispeva bistveno h gospodarski rasti. Gospodinjstva denimo danes trošijo še vedno približno 3,5 odstotka manj kot pred krizo, država pa približno odstotek manj. Posledica nizkega strukturnega agregatnega povpraševanja je tudi stalno padanje cen – aprila je bila deflacija kar 0,7-odstotna.
Nekaj gospodarskih kazalcev se je v preteklih mesecih in letih resda močno popravilo, vendar to še ne pomeni, da smo pred obdobjem dramatičnega okrevanja. Tega pred letom dni tudi finančni minister Dušan Mramor ni pričakoval. Če govori danes o Sloveniji kot o zgodbi o uspehu, je v lanskem intervjuju za Mladino namreč dejal, da smo Slovenci zadnjih deset let vrgli stran. Po oceni dr. Jožeta P. Damijana, profesorja na ekonomski fakulteti, smo vrgli stran še precej več časa.
V primerjavi z japonskim gospodarstvom, ki ga učbeniki navajajo kot tipičen primer izgubljenega desetletja, namreč Slovenci doživljamo pravo katastrofo. Že res, da slovenski BDP spet raste, vendar je danes izredno daleč od krivulje rasti, ki se nam je obetala v času tranzicije (od leta 1999 do leta 2006). Slovensko gospodarstvo je danes debelih 26,6 odstotne točke manjše, kot bi bilo, če bi v vseh teh letih raslo s povprečno rastjo z začetka tisočletja. Koliko časa bomo potrebovali, da premostimo razkorak? Če bo Slovenija rasla po 2,5-odstotni stopnji rasti, ga ne bomo nikoli, je ocenil Damijan. V primeru triodstotne rasti bi potrebovali 30 let, da bi ujeli izgubljena leta, ob nerealno visoki petodstotni rasti pa osem let.
