»Če sva s Tanjo ena za drugo, to zagotovo ni slabo in naju še bolj povleče, čeprav ne gledava le ena na drugo. Je res zanimivo, da sva se tu celo dirko prehitevali,« je Blaža Klemenčič opisala slovenski dvoboj na uvodni dirki 27. sezone svetovnega pokala gorskih kolesark v olimpijskem krosu v češkem Novem mestu, ki sta ga s Tanjo Žakelj končali tesno skupaj, na 14. in 15. mestu. Tudi lani sta na istem prizorišču dosegli deseto in enajsto mesto.
Razumljivo, da je bila Klemenčičeva z dosežkom veliko bolj zadovoljna. A ne zaradi dobljenega prestižnega obračuna, ki ima vedno male epske razsežnosti, saj vozita za različni ekipi, Unior Tools in nizozemsko Habitat, razen reprezentance niti nimata drugih skupnih točk. »Glede na to, da sem zaradi poškodbe kolena izgubila dva meseca, je začetek zelo optimističen. Koleno je vzdržalo, nikakršnih bolečin nisem čutila. In glede na to, da sem imela le eno pravo primerjalno dirko v Gradcu pred štirinajstimi dnevi in zaradi tega bila pred nastopom kar precej živčna, sem lahko zadovoljna. Prehitela sem Tanjo in Evo Lechner (najboljšo italijansko gorsko kolesarko, op. p.), ki sta bili v Avstriji še pred mano. Leta garanja in izkušenj le ne izpuhtijo tako hitro,« se je 35-letnici smejalo ob dobrem nastopu, potem ko je uro in pol dolgo dirko odpeljala v zelo enakomernem ritmu. Le zmagovalka Jolanda Neff je vseh pet tekmovalnih krogov odpeljala z manjšo tolerančno razliko dvajsetih sekund med posameznimi krogi. »Zame je to dober podatek. Glede na to, da je bila podlaga mokra in spolzka, sem tudi spuste odpeljala bolje kot v preteklih letih. Očitno pomaga tudi polnovzmeteno kolo, katerega tehniko sem osvojila. In ni me pobralo v zaključku. Že v Gradcu sem v enakomernem ritmu vzdržala. Pričakovala sem, da bo predvsem Tanja proti koncu močno potegnila. Upam, da bo trend šel navzgor tudi naslednji teden v Albstadtu v Nemčiji,« je razmišljala Klemenčičeva.
Osem let mlajša kolesarka slovenske ekipe je od uvodne dirke pričakovala več. »Nekje je treba začeti. In tudi večje možnosti so za izboljšanje,« se je na račun doseženega pošalila Tanja Žakelj. Tudi lansko sezono svetovnega pokala je v Južni Afriki začela podobno, s 14. mestom, a zaključila na skupnem tretjem mestu. Klemenčičeva je bila dvanajsta. Slovenskemu dvoboju ni dala posebne teže. »Bolj kot z Blažo ali drugimi sem se borila sama s sabo. Poskušala sem odpeljati čim bolj optimalno od štarta do cilja in se osredotočala le nase. Startala sem zelo dobro, a so me potem začele prehitevati. Nisem ujela optimalnega ritma. Nisem se počutila najbolje. Pričakovala sem, da bo šlo vsaj v zaključku bolje in bom prehitevala kot običajno, a tokrat se mi ni odprlo. Da sem imela najhitrejši tretji krog od petih, je zame le potrditev, da nisem imela najboljšega dneva. Morda je bilo prehladno, a se na to ne izgovarjam. Verjetno tudi tehnično nisem odpeljala, kakor zmorem, čeprav ni bilo slabo. Kakor koli, toliko sem zmogla,« je opisala nastop v Novem mestu, ki ga ima tudi zaradi slavja leta 2013 za eno najbolj priljubljenih prizorišč.
O pomenu uvodne tekme glede nadaljevanja sezone sta obe dokaj previdni. »Spredaj ni presenečenj. Jolanda Neff je zmagovala že lani. Glede na dobre nastope na drugih dirkah sem pričakovala visoko Norvežanko Gunn-Ritto Dahle Flesja in tudi Francozinjo Pauline Ferrand Prevot. Vse so bile na stopničkah. Sem pa presenečena, da so bile pred mano obe Američanki in Kanadčanki, kar se je zadnja leta zgodilo le redko. Očitno so imele pred prihodom v Evropo za sabo več močnih dirk,« komentira Žakljeva, ki kljub petminutnemu zaostanku za Neffovo temu na naslednji dirki v nedeljo v Nemčiji ne pripisuje velikega pomena. Glede na zelo pisano zasedbo – med deseterico zastopstvo iz desetih držav, med petnajsterico so imele po dve predstavnici le še ZDA, Švica in Kanada – sta Slovenki tudi ohranili sijajno izhodišče v boju za olimpijske kvote. »Če bova obe dirkali, kot sva sposobni, in bova obe zdravi, se za Rio nimava česa bati,« še dodaja Klemenčičeva.
