Če gledamo z zgodovinskega vidika, slovenščini še nikoli ni šlo bolje. Živimo v času, ko je slovenščini po dolgih stoletjih dejansko prvič omogočeno, da se uporablja v čisto vseh položajih. Lahko jo uporabljamo celo v tujini, recimo v evropskem parlamentu. In ko je raba slovenščine do te mere samoumevna, morda to že postaja problem. Če ponazorim to zgolj z enim primerom: redkokdaj, morda v 17. stoletju, se je v zgodovini slovenščine zgodilo, da ne bi imeli nove slovenske slovnice tako dolgo, kot je nimamo zdaj.
Kje se nam pri ustrezni skrbi za jezik zatakne? Nacionalni dokument jezikovne politike imamo.Same skrbi za jezik je pri stroki več kot dovolj, pred slabima dva letoma je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, leto zatem sta bila pripravljena akcijska načrta, ki pa čakata v predalu. Stroka ve, kaj rabimo in kaj želimo; ve tudi, v čem se ne strinja. Je pa res, da pri politiki posluh za te zadeve zelo niha.
Kako to? Politiki imajo vendar polna usta skrbi za slovenščino, posebno ministri za kulturo in šolstvo.Besedno zvezo »skrb za jezik« običajno uporabljajo tisti, ki so stvarno za razvoj jezika pripravljeni narediti najmanj. Za jezik skrbi po eni strani rektorje različnih univerz, ki pa si hkrati prizadevajo za čim večje število angleških programov v visokošolskem sistemu, ker bi jim prinašali dodaten denar. Ministri včasih zaradi povsem objektivnih finančnih okvirov ne podpirajo ali ne morejo podpirati določene usmeritve v jezikovni politiki. To kompenzirajo ravno s to navidezno skrbjo za jezik. Ko slišimo koga na položaju reči, kako zelo ga skrbi za jezik, običajno zaskrbi nas, jezikoslovce.
Na načelni ravni imamo slovenščino zelo radi tudi govorci, a to se ne kaže vedno z njeno uporabo.Najbolje ilustrira, koliko nam slovenščina realno pomeni, dejstvo, da zna malokateri Slovenec v nekaj stavkih povedati, kako se je slovenščina sploh razvila in kakšna je bila njena usoda do danes. Ko se sreča s kakim tujcem na kavi, zna povedati, da ima slovenščina dvojino in da je majhen jezik. Kljub temu da sta oba podatka razmeroma nepomembna in da iz njiju ni mogoče izvedeti, kaj se je s slovenščino dejansko dogajalo.
Redkokdo denimo ve, da smo imeli v 18. stoletju tri različne knjižne slovenščine.Šlo je za tri poskuse oblikovanja knjižne slovenščine za vse Slovence, vendar pa – če povemo poenostavljeno – na podlagi govora določene pokrajine. V Pohlinovem primeru na podlagi ljubljanščine, pri Gutsmanu na podlagi koroščine, pri Dajnku na podlagi štajerščine. Hkrati je vsa ta stoletja živel neko povsem samostojno življenje prekmurski knjižni jezik – in še vedno ga.
Kako se je slovenščina kot majhen jezik sploh obdržala in šla vse od svoje ločitve od drugih južnoslovanskih jezikov svojo pot?Odgovoril bi na dveh ravneh. Slovenščina je majhen jezik, če ga gledamo z evropskega vidika. Če pogledamo vse svetovne jezike, sicer vidimo, da nismo med največjimi, a je ogromno jezikov, ki so še manjši in ki izumirajo. Na drugi strani pa lahko rečemo, da se je slovenščina kot manjši jezik obdržala predvsem zato, ker je bila edina združevalna prvina Slovencev. Vsak narod potrebuje neki simbol, s katerim se poistoveti. Mi se nismo mogli poistovetiti niti z državo, še zdaj imamo s tem velike probleme, niti se nismo poistovetili z nobenim drugim otipljivim simbolom, zastavo, grbom, himno. Zato je igral jezik pri intelektualcih bistveno prvino, na podlagi katere so lahko vodili svoje politične, družbene in intelektualne projekte v zvezi z našim narodom.
Je zgodba slovenščine posebna z nekega širšega mednarodnega primerjalnega vidika?V zgodovinskem smislu je imela slovenščina usodo, na katero smo lahko več kot ponosni. Na eni strani imamo Brižinske spomenike, rokopis, iz katerega se ne bi mogel razviti noben drug jezik, samo slovenščina, zato danes rečemo, da so napisani v slovenščini. In Brižinski spomeniki so najzgodnejši slovanski rokopis v latinici! Nato imamo slovenski knjižni jezik v 16. stoletju, ko dobimo eno prvih evropskih slovnic ljudskega jezika, ki jo napiše Adam Bohorič in ki slovenščino uvrsti na deveto mesto evropskih jezikov s sodobno slovnico. Hkrati izide Dalmatinova Biblija, ki je spet eden prvih prevodov celotne Biblije v kak evropski jezik in ki je vplivala na slovenščino še v 17. in 18. stoletju, saj so jo prepisovali tudi katoliški pisci.
Da je bila slovenščina v svojem razvoju jezik kmetov, nižjega prebivalstva, je torej le predsodek?Ta predsodek se je rodil šele v 19. stoletju, namerno so ga okrepili v drugi polovici 19. stoletja. Do konca 18. stoletja je namreč slovenščina živela življenje kot jezik popolnoma vseh slojev prebivalstva, od intelektualcev, plemičev, meščanov do kmetov. Za 15. stoletje imamo celo v virih izpričano, kako se je cesar Maksimilijan I. v mladosti učil slovenščine in kako se je je želel v zrelih letih naučiti do konca, saj se je zavedal njenega pomena: cesarskemu dvoru je na primer prišla zelo prav pri diplomatskih misijah v Rusiji.
Kaj se z njo dogaja danes, katere so največje spremembe, skozi katere gre v zadnjih desetletjih?Vsak jezik se ves čas postopoma razvija in spreminja. Po eni strani zaradi samega okolja, ki se spreminja. Pred 40 leti ne bi mogli računalniške miške poimenovati miška, danes pa večkrat rečemo miška v smislu računalniške miške kot miška v smislu živali. Podobno je s tablico, ravno obratno pa s kaseto. Na drugi strani se spreminja tudi podzavestni odnos govorcev do določenih slovničnih konstrukcij. Še v 18. stoletju je slovenščina pogosto rabila vrsto deležnikov in deležij (beroč, bravši, igraje). V 19. stoletju so nato nekateri jezikoslovci začeli ljudem svetovati kratke stavke, ki naj bi jih slovenščina »ljubila«, to se je preneslo v šolstvo in rezultat je, da jih zdaj, v 21. stoletju, skorajda več ne uporabljamo. Enako se dogaja s predpreteklikom. Na tak način gre jezik svojo pot.
Jezik siromašimo, a hkrati na drugih ravneh bogatimo. Na katerih področjih je slovenščina najbolj živahna?Na ravni besedja na vsak način slovenščina doživlja velik razvoj z razvojem znanosti. Ravno zato ne bi bilo pametno slovenščine v znanosti opustiti do te mere, da bi se o določenih znanstvenih vprašanjih razpravljalo samo še v angleščini. Pojavljajo se nam tudi mnoge nove konstrukcije, s katerimi imamo jezikoslovci vse večje probleme. Denimo zloženke tipa fitnescenter, megacene, minikrilo, bonuskartica itd., ki jih slovenski govorci vse manj dojemajo kot zloženke, torej kot eno besedo, jih zato pišejo narazen in jih vse bolj dojemajo kot nekakšne nesklonljive pridevnike (na primer mega Dalijev muzej).
Angleščina: je res le grožnja ali so od nje tudi koristi?Grožnja slovenščini je predvsem slabo znanje angleščine. Tudi na ravni visokošolskih študijskih programov v angleščini se mi zdi preveč prezrt problem slaba kvaliteta angleščine pri predavateljih. Če bi zahtevali od vseh vrhunsko znanje, je vprašanje, ali bi takšne programe sploh lahko še kdo izvajal. Najhujša za naše miselno obzorje je raba jezika, ki ga znamo slabo. Če želimo kak tuji jezik znati res dobro, moramo namreč dobro poznati tudi vse odtenke svojega jezika.
Kako poteka priprava slovarja slovenskega knjižnega jezika? Vašemu inštitutu je denimo Zavod za uporabno slovenistiko Trojina v zvezi s pripravo slovarja očital pomanjkanje sodobnih tehnoloških znanj. Ste na koncu dosegli dogovor o sodelovanju?Takšna nesoglasja niso ravno prijetna, so pa lahko dobra, ker zahtevajo dodaten premislek o določenih vprašanjih. Mislim, da so našemu inštitutu zelo koristila. Ne gre pa vedno za strokovna vprašanja, pač pa tudi za popolnoma osebne stvari. Na inštitutu smo dolžni iti naprej, priprava novega slovarja, na podlagi katerega se bo videlo, da so bili omenjeni očitki popolnoma neupravičeni, je že stekla – in to ob sodelovanju predstavnikov dveh največjih slovenskih jezikovnotehnoloških podjetij. Seveda bi bilo v idealnem svetu sodelovanje vseh akterjev idealna rešitev in jaz na to še vedno upam.