Naboji so bili prazni oziroma je bil njihov kaliber omejen na nenevarno kroglico, napolnjeno le z barvo stranke, iz katere je prihajal strelec. Pokalo je z desnega brega proti levemu in obratno, sredi polja pa se je iz grma dvigovala kartonska lutka generalnega državnega tožilca. Če jo je strelcem z desne uspelo zadeti, so za sproženi rafal dobili dodatne točke in strelivo. Po koncu igre so se lahko poslanci brez strahu pred posttravmatskim sindromom sproščeno družili v brunarici, obtolčeno kartonsko lutko pa so sredi polja pustili do naslednje rekreacije. Razpravljanje poslancev o primeru Fišer ni imelo prav nikakršne teže, saj so se zavedali, da lahko razrešitev generalnega tožilca zahteva le državnotožilski svet, ki je o Fišerjevi usodi razpravljal istega dne.

Svet je pritrdil očitkom, da je bila kombinacija dveh postopkov za imenovanje Škrleca neprimerna, toda hkrati ocenil, da poziv k razrešitvi Fišerja ne bi bil sorazmeren ukrep za – po njihovem mnenju – blažjo napako, ki je bila pozneje s pravilno vodenim postopkom tudi odpravljena.

Polemika, ali ima Fišer v javnosti še dovolj moralnega kapitala za vodenje tožilcev, se bo kljub temu zagotovo vlekla do konca njegovega mandata. Po eni strani javnost od prvega med tožilci pričakuje absolutno sterilnost na področju moralne higiene in nedvomljivo vodenje slehernega postopka, po drugi pa tožilstvo pod Fišerjevim vodstvom dosega dobre rezultate, generalni državni tožilec pa je med kolegi cenjen po strokovni plati in se, kar je najpomembneje, v duhu avtonomije tožilcev ne vpleta v konkretne postopke. Prav to se je denimo očitalo njegovi predhodnici v pozneje klavrno propadli stranski zgodbi afere Baričevič, v kateri je tožilstvo neuspešno iskalo vpletenost fantomske »tretje osebe«.

Politika se je še pred kratkim znala samoomejiti, čeprav je med Barbaro Brezigar in ministrom Alešem Zalarjem tako pokalo, da je moral posredovati poslanik miru, prijateljstva in sprave Borut Pahor – takrat kot predsednik vlade. Prav z namenom omejevanja politike je v zakonu o državnem tožilstvu tudi varovalka, po kateri lahko razrešitev generalnega državnega tožilca predlaga zgolj državnotožilski svet, sestavljen iz štirih tožilcev, ki jih izvolijo tožilci sami, štirih pravnih strokovnjakov, ki jih izvoli državni zbor na predlog predsednika republike, in enega od vodij tožilstev, ki ga imenuje pravosodni minister.

Na politični desnici predlagajo, da bi se varovalke izbrisale in bi o razrešitvi prvega tožilca odločala zgolj vlada in državni zbor. Takšno ureditev poznajo le še v Rusiji, Litvi in na Hrvaškem. Na ministrstvu za pravosodje so bolj zmerni in napovedujejo najprej premislek in analizo, hkrati pa so zagotovili, da morebitne spremembe zakonodaje ne bodo tako drastične, kot si želijo na desnici.

Previdnost pri spreminjanju zakonodaje ne bo odveč. Če bo politika dobila možnost, da med obstreljevanjem pravosodja rekreativne imitacije pihalnikov zamenja za vojaški arzenal, bo to priložnost izkoristila. Četudi bi se pokanje umirilo, bi bila v trenutnih razmerah že hladna cev ostrostrelske puške prevelik pritisk in konstantna politična grožnja tožilcem.