Kaj mislite, čigave so te besede? Se je pri Boštjanu Anžinu znašla novinarska kolegica Edita Cetinski? Direktorica katere od mednarodnih poslovnih šol? Gre za poslovni predlog naše ministrice za okolje in prostor? Nikakor: ideja, da bo ob koncu sveta, ko bo Balkan, za njim pa še ves ostali svet hiral od žeje, za nas nastopila zlata doba, je ideja naše najbolj znane klimatologinje Lučke Kajfež Bogataj.

Pred njeno intervencijo je oddaja tekla v presenetljivo dobro smer in pred nas postavila jasno dilemo. V času, ko je voda postala plastenka z napisom »voda« in ko ta napis bolj kot vsebino označuje pomožno surovino v procesu njene izdelave (»ta voda je bila izdelana iz treh litrov sveže načrpane vode«), se moramo pač odločiti: voda je bodisi skupno dobro bodisi tržni produkt. Kompromis ni možen. Sistem namreč, ki je izumil trik, da vodo zapakira v vodo (in nekaj nafte), bo želel zapakirati in prodati vsak liter, ki ga še najde – in če želimo skupno dobro ohraniti kot skupno dobro, lahko tej praksi in vsemu, kar simbolizira, samo dosledno nasprotujemo.

A kot rečeno, ko je že kazalo, da se gibljemo v pravo smer in se je osebno zainteresirani direktor Dane zatekel v neokusno propagando (ki se je po poskusih sejanja dvoma o potencialni smrtonosnosti ljubljanskega vodovoda iztekla v cinični »češ, tak način življenja smo si izbrali«), je kapitalizem nazadnje ubranila naša edina izpostavljena klimatologinja.

Ironija je v tem, da Lučka Kajfež Bogataj natančno ve za problem »nevidne« proizvodne vode. Prav tako se, sklepam, dobro zaveda vzročne povezave med lokalnimi »savdskimi« zgodbami, globalno porabo fosilnih goriv, globalnimi ogljičnimi emisijami, globalnim segrevanjem in lokalnim pomanjkanjem vode. Še več, bržkone se tudi zaveda, da ideja profitabilnih lokalnih oaz izobilja ni problematična le zaradi neskončne sebičnosti, temveč tudi zaradi elementa nepredvidljivosti. V situaciji ekscesnih podnebnih sprememb namreč prav nič ni rečeno, da bo Slovenija oaza vodnega izobilja sploh ostala (spomnimo se – že dandanes smo ob vsaki malo večji suši priča kritičnemu upada nivoja podtalnice).

Če vse to ve, v čem potem utemelji svoj podjetniški »ampak«? Najde ga, in to ni zares presenetljivo, natanko v antikapitalizmu in ekologiji. Takšna poslovna ideja bi bila sama po sebi zanjo zagotovo sporna – a ko doda, da mora od izvoza vode nekaj imeti Slovenija (ne pa privatne korporacije) in da mora biti denar od koncesnin porabljen namensko (za izboljšanje stanja naših voda), je njena ekološka zavest pomirjena.

Na prvo žogo se vse to dejansko sliši plavzibilno – sploh ko kot temeljno izhodišče, ki mora narekovati razmislek, postavi vprašanje, kaj imamo od tega »ljudje, Slovenci, katerih javno dobro je naša voda«. Pa smo s tem resnično že našli bistveno alternativo že potekajočim in pogosto prikritim procesom razprodaje vodnih virov multinacionalkam? Smo s tem, ko bomo vodo prodajali »mi«, profite od prodaje pa usmerili v »naše« okolje, vodo res že vzpostavili kot skupno dobro vseh?

Če pustimo ob strani precej realno utemeljen pomislek, da so vse te scenarije preigrale že multinacionalke, ki nas ne bodo čakale, da se zganemo, je ta predlog sporen že sam po sebi. Ob naravi problema – ko se stopnjuje lokalizirano, pa vendar globalno pomanjkanje vodnih virov – je navsezadnje popolnoma vseeno, ali mesto trgovca z vodo zasede multinacionalka ali na korporacijo reducirana država: tudi če bi po kakšnem čudežu Slovenija vodo ohranila do konca dni, ostaja dejstvo, da je nekateri drugi ne bodo imeli. Skupno dobro ni skupno dobro Slovencev – kot skupno je lahko samo skupno vseh.

Tovrstni globalni problem je seveda nujno reševati tudi lokalno, a lokalno se ga ne bomo rešili. Pred njim ni mogoče pobegniti v iluzije in nanj ni mogoče čakati – reševati ga je treba tukaj in zdaj, pa vendar ne le v podobi, kot se kaže v sedanjosti, temveč kot tisto, kar prihaja. Dokler dihamo in nam iz pipe teče voda, navidez nimamo razloga za pritoževanje: ukrepamo lahko le tako, da se borimo za okolje, ki ga nekoč – če bo vse potekalo v smeri, ki jo zastavlja sedanjost – ne bomo več imeli.

Tudi politika vode – pa naj se sliši še tako staromodno – je politika človekovih pravic. A če za slednje običajno velja, da se njihov obstoj presoja v sedanjosti, je za okoljske človekove pravice nujno vzpostaviti drugačen časovni modus, modus prihodnosti. V trenutku, ko tudi »nevtralna« znanost ugotavlja, da je prav obstoječi tip kapitalizma tisti, ki dan za dnem proizvaja katastrofične učinke, ki so hkrati že in še ne dogodeni, se moramo za ohranitev temeljnih človekovih pravic zoperstaviti celotni sistemski paradigmi, ki je za to odgovorna. In prav okoljska kriza je tista, ki nam lahko služi kot orientir, kot kriterij presoje vsakega ravnanja, tudi tistega, ki z njo ni videti neposredno povezan. Preverite – in videli boste, da se na drugi strani znajde vsa tista vodena politika, ki ji nasprotujete že iz drugih razlogov. In še kaj.