Čeprav gre pri angelskih naložbah praviloma za manjše vsote denarja, to še ne pomeni, da bodo zagonska podjetja do tega denarja prišla na enostavnejši način. Celo nasprotno, tudi poslovni angeli se že združujejo in skupaj vlagajo več, tudi od 100.000 do 300.000 evrov. Vendar mora biti podjetje v tem primeru že na trgu, imeti kupce in prihodke, poudarja Katja Geršak, podpredsednica Poslovnih angelov Slovenije.

»Ko vstopi poslovni angel, gre samo še za širitev trga, ali v tujino ali po regijah, odvisno od projekta,« pojasnjuje in dodaja, da slovenski poslovni angeli pravkar zapirajo eno takšno naložbo, vendar o podrobnostih pred podpisom pogodbe ni hotela govoriti.

Ker slovenska zagonska podjetja v zadnjem obdobju niso imela možnosti za pridobivanje angelskih naložb, saj je klub poslovnih angelov propadel, tokratna ekipa vse skupaj na novo postavlja na noge. Še letos želijo vzpostaviti platformo, na kateri bi se lahko zagonska podjetja predstavljala, poslovni angeli pa bi spremljali razvoj njihovih projektov, in sklad, ki bo podoben skladu Silicijevi vrtički, vendar bo vlagal višje vsote denarja v kasnejše faze razvoja podjetja, je podjetnikom, ki so se zbrali na srečanju v Ljubljanskem univerzitetnem inkubatorju, pojasnila Geršakova.

Kljub vsemu posamezni poslovni angeli prežijo tudi na zagonska podjetja, ki so primerna za neposredne manjše naložbe. Malokomu bo denimo srečanje odklonil Julien Coustaury, Francoz po rodu, ki se je ukvarjal s telekomunikacijskimi posli, v Sloveniji pa je vodil Vego, se je v startup svetu znašel z naložbo v nekdanjem slovenskem zagonskem podjetju DoubleRecall. Za sabo ima 30 naložb, nekatere je izvedel sam, v nekaj podjetij pa je vlagal skupaj z drugimi vlagatelji iz New Yorka.

Coustaury, ki je tudi mentor in vlagatelj v pospeševalniku ABC, običajno vlaga od 10.000 do 50.000 evrov v bolj zgodnjih fazah razvoja podjetja. Do zdaj je vložil okoli pol milijona evrov, imel en exit (prodajo podjetja) in dobil povrnjen sedemkratnik vložka, soočil pa se je tudi s tremi propadlimi posli in še več jih prihaja, je povedal v smehu.

Angelska naložba ni posojilo, je darilo

Izkušnje z DoubleRecallom, ki je razvil sistem za monetizacijo medijskih vsebin, so ga prepričale, da je bolje delati v projektih, ki so osredotočeni na končnega uporabnika. B2B sektor je namreč za zagonska podjetja veliko napornejši, saj je pot od pogovorov do sklenitve posla dolgotrajna, zagonska podjetja pa nimajo časa za čakanje. Četudi je lahko ekipa še tako dobra, se včasih preprosto ne izteče dobro.

»Do zagonskega podjetja ne smeš gojiti čustev, to ni tvoj otrok. Ko imaš občutek, da si naredil vse in te trg še vedno ne sprejme, moraš narediti težko, a realno odločitev, da je treba odnehati. To se je zgodilo pri DoubleRecallu. V Sloveniji smo začeli dobro, ampak smo posel dobili bolj zaradi povezav, ne ker bi nas trg sprejel. To je dobro in slabo hkrati, ker v tem primeru nimaš pravega odgovora trga. Kar naenkrat smo imeli ogromno denarja, Japonci so ga ponujali kar sami, čeprav niti nismo vedeli zakaj. Imeli smo lepo stanovanje v New Yorku, vsak je delal nekaj na svojem področju, vendar po pol leta in 563 sestankih smo imeli sklenjene tri pogodbe s tretjerazrednimi časopisnimi hišami v Los Angelesu. To je bila prelomnica, ko smo si morali priznati, da ne bo šlo,« se spominja časov vzpona in padca DoubleRecalla.

Ampak vlaganje v zagonska podjetja je tako, kot če bi šel v kazino, je prepričan. »Tudi tam moraš biti pripravljen nekaj denarja izgubiti. Seveda obstajajo strokovnjaki, ki bodo povedali, na kaj vse so pozorni, preden vložijo, ampak v resnici nihče ne ve bolje od drugega, ali bo zagonsko podjetje uspešno ali ne. Ko začneš s projektom, si odgovoren za desetino tistega, kar se bo zgodilo s tvojim podjetjem, četudi si na posel dobro pripravljen,« meni Coustaury.

Morda je tudi zato svoj naložbeni proračun razdelil na dva dela. Prvega porablja za manjše naložbe v New Yorku in San Franciscu in se ne vpleta v to, kaj zagonsko podjetje počne, medtem ko drugi del namenja višjim vložkom in je v podjetje tudi bolj vpleten. Tako denimo pri H2OPal, zmagovalcu tekmovanja Start:up leta 2014, skrbi za PR v ZDA, išče vlagatelje in skrbi, da je vse narejeno v rokih. Sicer pa ima rad projekte, ki so zastavljeni zelo ambiciozno. Če mu bo nekdo rekel, da ima produkt, s katerim bo ubil Googla, se to skoraj zagotovo ne bo zgodilo, bi pa verjetno vseeno vložil vanj. »Ampak takšen sem jaz, to je stvar osebnosti,« je opozoril.

Prodaja Googlu so sanje, ki se uresničijo le redkim

»Res je, večina bi pogledala na exit, kakšna je možnost, da bi podjetje na koncu kdo kupil,« ga je dopolnila Grešakova. Je pa kljub vsemu res, da vsi sanjajo, da bi se prodali Googlu ali Facebooku, vendar se v večini primerov to ne bo zgodilo, doda Coustaury. »Lahko razmišljaš o exitu in kdo te bo kupil, ampak tako delujejo stvari v Silicijevi dolini, ker je tam vzpostavljena mreža med podjetniki in vlagatelji, ki se kličejo med sabo, kaj bi bilo zanimivega. V Evropi pa sistem ni tako razvit, zato je že pričakovati, da te bo kupil Petrol, precej nerealno,« je pojasnil.

Silicijeva dolina ima namreč po njegovem mnenju izpolnjene ključne pogoje za startupovski sistem. Tja se zgrinja veliko talentiranih ljudi, imajo močno bazo vlagateljev in, kar je tudi najbolj pomembno, velikane, ki podjetja kupujejo.

Imamo talent, nimamo kapitala

»Slovenija sicer prednjači po talentu. Ta je izjemen in to prepoznajo tudi tujci. Imate pa slabo urejeno financiranje. Angelske naložbe se sicer v zadnjem obdobju prebujajo, katastrofalno pa je na področju tveganega kapitala, saj je od vseh skladov vlagal in denar porabil le RSG Capital. Morali bi imeti vsaj 10 takšnih skladov. Zagonska podjetja, ki so že na trgu in ustvarjajo prihodke, imajo tukaj lahko velike probleme, saj pridobivanje v tujini, predvsem pa v ZDA, ni enostavno,« slovensko kapitalsko okolje za zagonska podjetja ocenjuje Coustaury.

A ker je neizbežno, da Slovenci pridobivajo tvegani kapital v tujini, mladim svetuje, naj se takoj, ko začnejo ustvarjati prihodke na trgu, preselijo v Palo Alto in začnejo graditi mrežo z vlagatelji, pospeševalniki, drugimi zagonskimi podjetji. Uspeh v Evropi namreč Američanom ničesar ne pomeni, zato je bolje začeti na njihovih tleh.