Jugoslavija je bila do leta 1975 med največjimi pridelovalci industrijske konoplje v svetu, vojvodinska konoplja še danes sodi med najkvalitetnejše, pripoveduje Boštjan Kočevar, predsednik nedavno ustanovljenega Društva za industrijske rastline Bele krajine, ki ima že okoli sto članov. Še pred pol stoletja je bila konoplja v Beli krajini pogost posevek, nato pa je njeno gojenje začelo zamirati, svoje so naredili omejujoči zakoni in razni industrijski lobiji. Od leta 1999 je gojenje industrijske konoplje v Sloveniji spet dovoljeno, seveda pod strogim nadzorom države.
Leta 2010 je bilo s konopljo zasejanih 30 hektarjev, lani že 500, dobra tretjina v Pomurju. »V Beli krajini bomo letos zasejali okrog 25 hektarjev konoplje, medtem ko koruza raste na tisoč hektarjih, čeprav je strup za zemljo in za denarnico. Nikoli ne bo dohitela konoplje glede donosnosti iz enega hektarja. Pa mi rečejo ljudje, češ, imamo živali. Ja, in? Nahranite jih s konopljo, meso bo kvalitetnejše, žival pa bolj zdrava,« je odločen Kočevar.
Uporabna je cela rastlina
Uporabnost konoplje je skoraj neskončna. Iz semen stisnejo olje, ki uravnava vse krvne parametre. Iz tropin, ki ostanejo po stiskanju, naredijo moko, ki je brez glutena. Čaj iz listov in cvetov ima blagodejni učinek na telo. Trpežna vlakna stebel so idealna za izdelavo tkanin, gradbenega materiala in celo avtomobilskih delov.
Bela krajina z največ sončnimi dnevi v Sloveniji, glede na dolgoletno povprečje jih ima celo več kot Obala, je idealna za gojenje konoplje. »Tudi če bo suša in bo vse naokrog rjavo, bo konoplja zelena in bo zrasla tri metre visoko,« opisuje Kočevar. Terja le minimalno pripravo tal, v začetku maja jo poseješ in nato lahko nanjo nekje do sredine avgusta pozabiš, saj ne potrebuje nikakršne nege, obdelave s pesticidi ali česa podobnega. V primerjavi s koruzo ali kakšno drugo poljščino je tako njen donos neprimerno večji. Špehar je za poldrugi hektar potreboval 45 kilogramov semena, za kar je odštel okrog 400 evrov in še toliko za oranje in brananje. In to je vse. Če bo pridelal okrog 800 kilogramov semen (najbrž pa jih bo več), bo zanje iztržil 2400 evrov.
Odkrili tržno nišo
Blagodejne lastnosti konopljinega olja, ki ga dobijo s stiskanjem semen, je izkoristila tudi trojica mladih izobraženih Dolenjcev, Silvija Špehar, Marko Sladič in Jernej Redek, ki so lani februarja v novomeškem podjetniškem inkubatorju zagnali podjetje Kanas za proizvodnjo naravne kozmetike. Lani so prvič posejali dva hektarja konoplje, letos bodo tri. »Največja težava je žetev, sploh v primeru neenakomernega posevka, ter sušenje v jesenskem času, saj je zelo pomembno, da se konopljo takoj po žetvi posuši. Zato načrtujemo izdelavo lastne sušilnice,« pravi Špeharjeva. Prav zaradi težav kmetov z žetvijo konoplje bo društvo skušalo prek občinskih razpisov pridobiti sredstva za nakup skupnega kombajna.
Belokranjci tudi resno razmišljajo o vzpostavitvi manjšega proizvodnega obrata za predelavo konopljinih stebel. »Vse bolj se uveljavljajo elementi za trajnostno gradnjo stavb iz konoplje, denimo zidki in izolacijske plošče, pa tudi tekstilni izdelki iz konopljinih vlaken so človeku in okolju prijaznejši,« pravi Gorazd Marinček, član upravnega odbora društva. »Količin imamo dovolj. Resda že obstaja manjši predelovalni obrat na Vranskem, vendar se nam ne izide, da bi konopljo vozili tako daleč,« dodaja Kočevar.
Zakon dovoljuje, pravilnik prepoveduje
A pridelovalci bodo morali bíti še kar nekaj bitk, zlasti pri zakonodaji. Pri nas so dovoljene sorte konoplje z največ 0,2 odstotka psihoaktivne substance THC. To pomeni, da slovenskih sort (za zdaj so spravljene v semenski banki na Nizozemskem) z 0,3 ali 0,35 odstotka THC ne smejo sejati. Vendar kot poudarja Marinček, je to zgolj predpis, po katerem kmetijske subvencije pripadajo za konopljo z vsebnostjo do 0,2 odstotka THC. Države nato z zakoni same urejajo to področje. V Švici, Kanadi in ZDA je zgornja meja 0,3 odstotka, v Avstraliji en odstotek, pri nas pa po Marinčkovih besedah dejansko ni zakonodajne podlage, ki bi omejevala vsebnost THC. Poleg tega svojih semen brez ustreznih deklaracij kmetje ne smejo sejati, ampak zgolj certificirana, večina sort je iz Francije. Kot pravi Špeharjeva, je ponudnikov malo, zato so cene semen relativno visoke.
Ob tem Marinček opozarja še na en absurd. »Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami dovoljuje gojenje industrijske konoplje v prehrambne namene, nato pa imamo še pravilnik, ki tega ne dovoljuje. Torej je pravilnik bolj omejujoč od samega krovnega zakona.«
