Prijateljsko razmerje pogosto vzdržujejo posebne okoliščine, kakršna je medsebojna odvisnost. To se pravi, da imamo od tega nekakšno (ne nujno reflektirano) korist. Dokler je tako, prijateljstvo ne bo razpadlo (so tudi izjeme, denimo, ko odvisnosti kratko malo ne prenesemo več). Zgled takega razmerja so hišni ljubljenčki. Mi skrbimo zanje, oni pa nam vračajo z nečim, kar imenujemo ljubezen in to za nas v vseh pomembnih pogledih tudi je, čeprav jo kakšni nevroznanstveniki radi skrčijo na nevrofiziološke reflekse. Vsi, ki smo kdaj imeli hišnega ljubljenčka, vemo, da je to razmerje ne le recipročno, temveč da v njem celo več pridobimo, kot dajemo. Cena za to pa je, da hišnega ljubljenčka obravnavamo kot del sebe. V dobrem in slabem.

Ni težko pokazati, da televizija odtehta pomanjkljivosti drugih prijateljev. Ker ni živ objekt, jo lahko pokvarimo, ne da bi imeli zaradi tega slabo vest (vsaj ne take, kakršno bi imeli, če bi hišni ljubljenček zaradi naše nemarnosti poginil). Če nam teži, jo lahko ugasnemo, kar pri živali (in človeku) največkrat ni mogoče. Res pa je največkrat ne ugasnemo, tudi ob najbolj bebavih programih. Nima namreč le te funkcije, da nam dela družbo, nas zabava, nam krajša čas in podobno, ne, njena najpomembnejša funkcija je, da se lahko brez zadržkov jezimo nanjo, jo zmerjamo, zaničujemo, preklinjamo, celo sovražimo, ona pa nič. Če bi se tako obnašali do živali ali človeka, bi nas hitro označili za sadiste. Televizija pa prenese vse. Podobno kot politika.

Tukaj ne govorim o nacionalni televiziji, ki ponuja le enega od množice programov, dostopnih po kablu. Da, govorim o kabelski televiziji. Na nacionalki gledam dnevnik in zelo malo drugega. Na domačih komercialkah pogledam kakšen film in zelo malo drugega. Kabelska televizija je povsem drug svet. Ker je programov zelo veliko, si gledalec nujno napravi selekcijo. Programi v osnovnem paketu strežejo različnim interesom, okusom in jezikom. Iz tega, kakšen nabor si napravim, lahko sklepamo, kakšen je moj svet, kaj ga sestavlja in drži skupaj.

Med informativnimi programi sem na začetku preferiral BBC World, CNN in Sky News. Zdelo se mi je, da ponujajo tri različne »delne« poglede, s katerimi lahko sestavim popolnejšo sliko, zlasti če sem pozoren na protislovja med njimi. Potem pa so ob nekem dogodku vsi trije istočasno poročali z istimi posnetki in skoraj enakimi besedami. Takrat sem jih nehal gledati. Odkril sem, da najboljše komentarje na (sicer v glavnem notranje ameriške, a tudi mednarodne) politične teme ponujata dva satirična programa, The Daily Show with Jon Stewart in Colbert Report, ki ju je prenašal – kako primerno za politične teme! – kanal Comedy Central. Na lepem pa ju je povsem brez opozorila nehal prenašati, tik preden se je Colbert Report iztekel, ker je Steven Colbert dobil novo službo, The Daily Show pa je tudi že napovedal zamenjavo voditelja, ker se je Jon Stewart naveličal (obžalovanja vredno, a razumljivo). Sumim, da je bila njuna ukinitev v zvezi z avtorskimi pravicami, in zamerim Telemachu in drugim kabelskim operaterjem, da nam niso zagotovili oddaj, ki sta bili po mojem mnenju najboljše, kar je ponujala naša kabelska televizija. Mogoče pa so v ameriški centrali ocenili, da to nista primerna vzgojna programa za vzhodno Evropo? Nisem našel pojasnila.

Je tudi kopica tako imenovanih infotainment in docutainment programov. Na njih je marsikaj zanimivega, vendar so nezanesljivi. History Channel in Viasat History sta bila spočetka privlačna programa, zvesta svojemu imenu in zgodovinskim temam. Danes bi lahko na njiju spremljal skladiščne vojne, tovornjakarje na ledenih cestah in skrivnosti zastavljalnic, če bi me to zanimalo.

Poleg osnovnega paketa sem naročen tudi na paket HBO + Cinemax, računajoč na dobre filme. Cinemax I in II sta v redu, imata veliko svetovne kinematografije in celo kratke filme. HBO in HBO Comedy pa sta večje razočaranje. Dobri filmi so redkost, po mojem občutku (ki statistično seveda ni relevanten) prevladujejo taki s srednješolskimi temami (zlasti o problemih srednješolk) pa druge kategorije filmov, ki jih ne gledam rad (športni filmi, biografski filmi, filmi »po resničnih dogodkih«), in tu in tam kakšna »velika uspešnica«. Pred časom je bila kar naprej na sporedu neka vampirska serija, danes pa redno naletim na nič manj obupno, a menda zelo priljubljeno Igro prestolov.

Ko rečem, da je televizija najboljši človekov prijatelj, s tem torej ne mislim posameznih programov in še manj kabelskega operaterja. Najbolj besnim, kadar si pri filmu poskušam pomagati s programskim vodnikom, ki ga navadno najdemo s tipko »guide« na daljincu. Podatki tam obsegajo ime režiserja, imena igralcev (včasih v številu, obratno sorazmernem kakovosti filma) in »zgodbo«, ki je včasih prevedena kar z googlovim prevajalnikom. To je vse. Kaj pa bi jaz še hotel? Tisto, kar bi moralo biti samoumevno: izvirni naslov (ste opazili revno besedišče in posledično podobne prevode filmskih naslovov?), državo proizvodnje, letnico proizvodnje in žanr. Menda nisem edini?