Telefon za volanom – groza, neumnost, smrtno nevarno. Telefon na kolesu – groza, smrtno nevarno, nesprejemljivo. Telefon med sprehodom – seveda, normalno, itak, kaj pa je to takega. Seveda je in če malce pogledaš, kaj vse izvajajo taki pešci, se res lahko vprašamo, kako za vraga so še živi. Mirno s telefončkom na ušesu, z mislimi nekje drugje, pri rdeči luči na prehodu za pešce. Ni nenavaden primer in ko ga doživiš iz prve roke – majhen šok. Možakar sredi pogovora mirno zakoraka na cesto pri rdeči luči, vsi avtomobili okoli njega zavirajo, nekdo pa se spozabi in si celo drzne potrobiti takemu »nedotakljivemu«. In kaj ta pešec naredi? Hladnokrvno pokaže vozniku, ki mu je pravkar rešil življenje ali pa vsaj nekaj mesecev v mavcu in razbito glavo, srednji prst. Rdeča luč – to zanj ne velja, on ima prednost, on je pešec, on je tisti, ki ne plačuje kazni zaradi prekrškov. Za to ima mestna občina voznike avtomobilov in kolesarje.

Nenehno trobljenje, da moramo vsi paziti na pešce ali kolesarje, je v redu, a če ti sami v prvi vrsti ne poskrbijo za svoje zdravje, zakaj bi potem moral nanje paziti širni svet? Zato, ker verjetno nihče noče imeti na vesti takega arogantneža, ki namesto da bi pospešil korak, se zahvalil ali, bog ne daj, opravičil za svojo napako, raje stegne sredinski prst. Kaj naj si misli voznik? Lahko le upa, da bo ta strokovnjak tisti prst kar lepo namontiral na dlan za vse prehode, ki jih bo mirno prekorakal pri rdeči luči. Kajti pokazati ga bo moral še velikokrat, vse dokler ne bo naletel na nekoga, ki razmišlja enako kot on. O posledicah takega bližnjega srečanja raje niti ne razmišljam.

Zatorej oči na peclje, dragi vozniki in voznice, rdeča luč za pešce očitno ne velja. Mestni oblasti pa namig: če 4 milijone evrov iz glob v letu 2014 ni bilo dovolj, na prehodih za pešce čaka še kakšna lepa globa.