Skoraj istega leta, kot je Šifrer izdal to pesem, je ameriški umetnik Richard Prince v najetem manhattanskem prostoru razstavil eno samo umetniško delo (Spiritual America, 1983) in z njim še utrdil svoj sloves enfant terribla newyorške umetniške scene. V pozlačenem okvirju je bila mala fotografija, na njej pa golo telo, ki se v megličasti sopari dviga iz banje. Koža je gladka in svetleča, kot bi bila premazana z oljem, obraz močno naličen, pogled pa izzivalno uprt v gledalca.

Mehkoerotična fotografija ne bi bila tako zelo posebna, če na njej ne bi bila prikazana desetletna deklica. Za naš primer niti ni tako pomembno, da je Prince fotografijo »ukradel«, torej, da je fotografiral že obstoječo fotografijo, niti to, da je na njej upodobljena mlada Brooke Shields, da je fotografiranje za hčerkin »portfolio« pri profesionalnem Playboyevem fotografu naročila kar njena mama in da je na podlagi te fotografije igralka dobila svojo prvo pomembnejšo vlogo. Pomembno pa je, da ta fotografija zelo lepo ponazarja izrazito seksualizacijo deklic v sodobni družbi, kasnejši škandal ob razstavi pa kup dvojnih meril, ki jih ob tem imamo.

A pravzaprav ni treba iti tri desetletja nazaj v zgodovino, niti samo na področje umetnosti. Naslovnice revij dnevno prikazujejo na seksualno izzivalen način postavljene ženske, katerih starost bi zelo težko ocenili kot polnoletno. Modne znamke izredno intenzivno nagovarjajo starostno skupino »tweens« (ameriška marketinška skovanka med »teen« in »between«), skupino, ki je torej »vmes« med otrokom in žensko, ki je »prestara za igrače in premlada za fante«. Tudi v glasbenih videospotih je trend, da se celo starejše ženske oblačijo kot deklice.

Seksualizacija sega tudi do precej nižje starosti. Prenekatere otroške slikanice ali risanke so polne princesk z globokimi dekolteji in kratkimi krilci, sledijo industrija igrač (barbie) in konfekcije (modrčke dandanes prodajajo že za dveletne deklice).

Srečamo tudi nenavadne uredniške odločitve, ko imamo na naslovnici skoraj golo mladoletnico, v reviji pa žalostno zgodbo o pedofiliji. Kot da ne bi videli, da prvo pravzaprav spodbuja drugo. Mimogrede, veliko sodobnih »ženskih revij« ima dejansko zelo kontradiktorno uredniško politiko, ki jo lahko strnemo v popularen internetni »meme«: polovica revije govori o tem, da se sprejemaš takšnega, kot si, polovica pa, kako shujšati do poletja.

Takšno stanje močno vpliva na samopodobo deklic, ki »tekmujejo« med seboj in s podobami iz okolice, po drugi strani pa tudi na to, kako jih vidi okolica. Raziskave so pokazale, da izpostavljenost fotografskemu materialu, ki prikazuje dekleta na izrazito erotičen način, vpliva tudi na splošno percepcijo.

V raziskavi, ki sta jo leta 2004 izvedla Bryant Paul in Daniel Linz, so skupini študentov predvajali »barely legal« pornografijo (nastopajo komaj polnoletne ženske, ki »igrajo« še mlajše). Po ogledu teh filmov so udeleženci raziskave reševali klasičen test nezavednih asociacij. Najprej so jim pokazali določeno fotografijo, zatem pa niz črk, ki je včasih predstavljal smiselno besedo, včasih pa črke niso pomenile ničesar. Raziskovalci so merili čas, kako hitro ljudje prepoznajo, ali je beseda prava. Pri skupini, ki je pred tem gledala pornografijo, je bil ob fotografiji povsem »spodobno« oblečenega dekleta čas prepoznavanja besed s seksualno konotacijo precej hitrejši kot pri testni skupini, ki pred tem ni bila izpostavljena seksualno eksplicitnim podobam.

Za laični vpogled v situacijo pa znanstvene študije niti niso nujno potrebne. Prilagam osebno izkušnjo, ki jo lahko empirično preveri tudi bralec. Kot ilustrator za risanje ne najemam modelov, zato večkrat v ta namen uporabim internet. Pred časom sem dobil naročilo za ilustracijo, povezano s šolarji. V iskalnik slik na googlu sem vpisal besedo »šolar«. Prikazalo je kup sličic fantov, ki držijo knjige, nekateri sedijo v klopeh itd. Prerisal sem nekaj fantovskih figur s šolskimi torbami in ugotovil, da bi lahko dodal še kakšno dekle. V iskalnik slik sem tokrat vpisal »šolarka«. Ker je izbor, ki ga ob tej besedi najde brskalnik, najbolj zgovoren v podobi, ga niti ne bi na dolgo opisoval. Naj le omenim, da je med prvimi štiridesetimi zadetki le eden, ki prikazuje dekle s knjigo, vsi ostali prikazujejo bolj ali manj razgaljene ženske, oblečene v kostum šolarke.

Torej, če se vrnem k začetnemu vprašanju. Nelagodje bi pesem o »Martinini luliki« vzbudila predvsem zato, ker so deklice že tako ali tako precej bolj seksualizirane od dečkov, a si takšne percepcije niti pri sebi ne upamo povsem priznati.