Zaščito prijaviteljev v Sloveniji ureja zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Vzpostavitev programa za zaščito prijaviteljev koruptivnih ravnanj in drugih nepravilnosti (kot so kršitve predpisov, malomarno ravnanje z javnimi sredstvi, nestrokovno ravnanje, nepotizem, nadlegovanje na delovnem mestu, zahteva po nezakonitem ali neetičnem ravnanju uradne osebe ipd.) ustanovam javnega sektorja med drugim nalagajo Smernice komisije za preprečevanje korupcije za izdelavo, uvedbo in izvajanje načrtov integritete.
Ukrepi zaščite prijaviteljev po ZIntPK so subsidiarni, uporabljajo se takrat, ko področni predpisi o varstvu ogroženega prijavitelja niso učinkoviti, sicer pa to področje do določene mere ureja še nekaj drugih zakonov. Komisija za preprečevanje korupcije lahko zaščiti prijavitelja, ki je prijavo (koruptivnega ravnanja) podal v dobri veri, v posebej hudih primerih pa lahko predlaga tudi vključitev prijavitelja in njegove družine v program za zaščito prič.
O razkritju identitete zaščitenega prijavitelja lahko odloči samo sodišče, in še to le, če je to nujno potrebno za zavarovanje javnega interesa ali pravic drugih.
Določbe 24. člena ZIntPK, po katerih bi lahko ravnali tudi zaposleni v UKC, pa se nanašajo na uradne osebe (to so med drugim funkcionarji, uradniki na položaju ter drugi javni uslužbenci), ki menijo, da se od njih zahteva neetično ravnanje. Uradna oseba lahko dejanje prijavi nadrejenemu ali drugi pristojni osebi. Če te ni, če se na prijavo pisno ne odzove v roku petih delovnih dni ali če je pristojna oseba tista, ki zahteva nezakonito ali neetično ravnanje, je za prijavo in za postopek pristojna KPK. Ta oceni dejansko stanje, po potrebi izda ustrezna navodila za ravnanje in ukrene vse potrebno, da se preprečijo nezakonite ali neetične zahteve ter nastanek povračilnih ukrepov. Če so prijavitelji izpostavljeni povračilnim ukrepom in so zanje nastale škodljive posledice, imajo pravico od delodajalca zahtevati povračilo povzročene škode, komisija pa jim lahko nudi tudi pomoč pri ugotavljanju vzročne zveze med škodljivimi posledicami in povračilnimi ukrepi. V tem primeru KPK od delodajalca zahteva takojšnje prenehanje takšnega ravnanja. Če so prijavitelji javni uslužbenci, lahko v primeru, ko se povračilni ukrepi nadaljujejo in je nadaljevanje dela nemogoče, od delodajalca zahtevajo premestitev na drugo enakovredno delovno mesto in o tem obvestijo komisijo, delodajalec pa je njihovo zahtevo dolžan uresničiti najpozneje v roku 90 dni.
Komisija natančno preverja dobrovernost in ogroženost prijavitelja, zlonamerne prijave se iz postopka izločajo, za zlonamerne prijavitelje pa je predvidena tudi denarna kazen.
Med poklicnimi skupinami, ki so še posebej izpostavljene v zvezi z žvižgaštvom, so pogosto prav zdravstveni delavci. Ti lahko s pravočasnim opozarjanjem na nepravilnosti ne le ustavijo uhajanje milijonov iz blagajn javnega zdravstva, temveč lahko preprečijo tudi nepopravljive posledice, ki jih lahko zaradi neustreznega ravnanja utrpijo bolniki, ali celo njihovo smrt.
Glede na mednarodne izkušnje so najpogostejše »žvižgačice« v zdravstvu prav medicinske sestre, ki pa se jim zaradi opozarjanja na nepravilnosti običajno ne piše nič dobrega. Pogosto so deležne/-i povračilnih ukrepov, posmeha (tudi s strani drugih zaposlenih), degradiranja, pritiskov, naj odstopijo s položaja, groženj s tožbami s strani delodajalca in celo odpovedi pogodb o zaposlitvi. Posledice so pogosto povezane z nespečnostjo, glavoboli ter utrujenostjo in drugimi težavami, značilnimi za žrtve mobinga.
Med najbolj razširjenimi nasveti zdravstvenim delavcem/-kam, ki jih poskušajo stanovska združenja zaščititi pred povračilnimi ukrepi, so smernice, kdaj in na kakšen način žvižgati. Najbolj splošen nasvet je, naj najprej poskušajo opozoriti na nepravilnosti znotraj organizacije, na zunanjo javnost pa naj se obrnejo šele potem, ko so poizkusile vse druge možnosti znotraj ustanove, a se pristojni niso ustrezno odzvali oziroma niso odpravili nepravilnosti.
Eden odmevnejših primerov medicinskih sester žvižgačic se je zgodil leta 2009 v Teksasu (v ZDA imajo sicer eno najboljših ureditev zaščite prijaviteljev). Medicinski sestri sta anonimno prijavili zdravnika zaradi neustreznega zdravljenja. Ta ju je razkril, bili sta aretirani, odpuščeni ter obtoženi zlorabe uradnih podatkov in kršitve zakona. Med sodnim postopkom ju je podprlo nacionalno združenje medicinskih sester, in sojenje se je končalo z njuno oprostitvijo na temelju argumenta, da je dolžnost medicinskih sester, da delujejo v korist pacienta, in da bi bila posledica njune obsodbe, da si medicinske sestre na napake ne bodo upale več opozarjati. Na podlagi tega primera so v ZDA uredili zakonodajo na področju zaščite zdravstvenega osebja pred povračilnimi ukrepi ter imuniteto medicinskih sester zaradi opozarjanja na nepravilnosti, ki bi bolnikom lahko škodile.
Zdravniki, ki so običajno seveda zelo dobro seznanjeni z načinom delovanja ustanov, v katerih delajo, se vsaj v Sloveniji načeloma redko odločajo za »žvižganje«. Najbolj znan žvižgač iz zdravniških vrst, dr. Erik Brecelj, je eden tistih, ki so (ne)učinkovitost zaščite prijaviteljev v praksi občutili tudi na lastni koži. Priljubljeni kirurg zna iz prve roke povedati, da takrat, ko se on ali katera od pogumnih medicinskih sester prijaviteljic sooča s povračilnimi ukrepi zaradi opozarjanja na nepravilnosti, ni institucije ali posameznika, ki bi ga (jo) lahko učinkovito zaščitila.
Če raje molčijo in so povračilnih ukrepov zaradi »žvižganja« (lahko) deležni že zdravniki, se postavlja vprašanje, v kakšnem položaju so šele medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje, ki jim že od prvega dne službe dajejo vedeti, da je zdravnik nezmotljiv in da njegovim odločitvam ne gre oporekati.
Koliko poguma, da se postavi po robu zdravnikom, vodstvu oddelka ali kar vodstvu celotne ustanove, mora – ob odsotnosti učinkovitih internih pravil za zaščito prijaviteljev – v tem trenutku zbrati ena sama samcata medicinska sestra, ki je priča nestrokovnemu ravnanju zdravnika, da o tem spregovori?
Če se bo zaradi »primera Radan« vzpostavil učinkovit sistem za prijavo nepravilnosti in zaščite prijaviteljev v ustanovah javnega sektorja (in ne le v zdravstvu), se bo iz te tragične in nepredstavljivo boleče zgodbe izcimilo vsaj nekaj dobrega. Trenutno stanje na področju internih programov za zaščito prijaviteljev pa kljub drugačnim javnim zagotovilom pristojnih žal omogoča, da se lahko »primer Radan« v takšni ali drugačni obliki prej ali slej ponovi.
Preberite tudi komentar Igorja Pribca: Govoreča orodja
Alma Sedlar je namestnica predsednika komisije za preprečevanje korupcije. V tekstu je izraženo stališče avtorice, ki ni nujno stališče komisije.
