ISDN je bilo treba imeti. Ko se je kmalu zatem pojavila naslednja tehnologija, ADSL ali asimetrična digitalna naročniška povezava, je bil dobesedno obvezen. Kdor je hotel do svetovnega spleta še z nekajkrat višjo hitrostjo, je moral imeti najprej ISDN. Ne zveni logično – zakaj plačati za medtem že včerajšnjo tehnologijo, da bi dobil najnovejšo? Pač, tako je zahteval Telekom. Brez ISDN ni bilo ADSL. Regulatorja trga to ni motilo in – naročniki so plačevali.
Januarja letos je z zavrnitvijo Telekomove pritožbe na upravnem sodišču postala pravnomočna odločba agencije za varstvo konkurence, ki je ugotovila, da je Telekom od konca leta 2002 do sredine leta 2005 zlorabljal prevladujoč položaja pri prodaji priključkov ADSL s tem, da je hkrati vsiljeval še priključke ISDN.
Najprej je drago stalo naročnike, zdaj morda razmeroma še več stane Telekom oziroma njegove lastnike, med njimi državo. Ne le vsiljeni ISDN, temveč tudi vrsta drugih nedovoljenih prijemov, s katerimi je, zlasti v prejšnjem desetletju, Telekom (s takrat še hčerinskima mobilnim operaterjem in ponudnikom internetnega dostopa) onemogočal konkurenco. Ko ste minule tedne slišali ali brali o tem, da Telekomovo privatizacijsko ceno med drugim zbijajo tudi rezervacije za še nedokončane pravde…, no, to.
Ni dvoma, da se je del tako pridobljenih prihodkov prelil v naložbe, zaradi katerih je Telekom s stališča naročnikov v evropskem merilu gledano tehnološko razmeroma spodoben telekomunikacijski operater. Kolikšen del, je od zunaj nemogoče vedeti. Na drugi strani pa ni verjetno, da del Telekomovega denarnega toka ne bi dolga leta izginjal »neznano kam«. Korito je bilo zgledno polno, podobno kot bančno, elektroenergetsko ali, recimo, avtocestno, »družbene potrebe« pa velike, občasno kar neznanske.
Tudi tega, kolikšen je bil ta del, ki je z različnimi pogodbenimi obvodi izginil iz Telekomovega denarnega toka, nikoli ne bomo izvedeli. Tako ne vemo, kolikšen je bil v resnici donos na (državni) kapital, naložen v Telekomu, in zato nihče, ki ni videl drobovja bilanc, ne more imeti niti približne predstave o tem, koliko je ta kos državnega premoženja danes vreden.
Seveda, Telekom je vreden natanko toliko, kolikor je kdo zanj pripravljen plačati. Podobno kot NKBM. Če nihče ne ponudi več, je pač banka vredna veliko manj, kot je davkoplačevalce stala zgolj njena zadnja dokapitalizacija. Tudi dobro prodati avta z zaribanim motorjem oziroma zanj dobiti najmanj toliko, kot bi stalo popravilo, ni mogoče. Ni pa takšnega avta treba prodati. Če ni v eksistenčni stiski ali če nima ravno ima dobre ideje, kam s kupnino, se lahko prodajalec še naprej sam ubada z njim ali ga pusti preprosto stati in upa, da bo cena lepega dne zrasla do zamišljene. Ali pade na nič in mu natovori še stroške razgradnje.
Zgodovina slovenske privatizacije je kot depresivna parafraza montipajtonovskega Brianovega življenja. Polna preziranja dejstev, nesporazumov in zablod, le da nič od tega ni pretirano zabavno. Ko bi lahko po »pošteni ceni« prodali pivovarsko industrijo, je nismo. Zdaj smo jo prodali, kakor smo jo. Pa še Mercator, Fructal, Drogo Kolinsko in Radensko kot nekakšne stranske žrtve. Ko bi lahko zaslužili z NLB, smo kupca izigrali, potem pa banko dokapitalizirali z javnim dolgom. Nihče pri zdravi pameti kajpak ne bo tvegal trditve, da danes problema prodaje Telekoma ali NKBM (jutri pa Zavarovalnice Triglav ali Gorenja) sploh ne bi imeli, če bi v prejšnjem desetletju kaj prodali. A če danes privatizaciji tako radi pravimo razprodaja, bi se bilo nemara vseeno poučno vprašati, kaj in zakaj se je takrat dogajalo.
Pomenljivo je v tem pogledu, da zdaj, ko – prvič doslej – imamo (ga imamo?) seznam, kaj bi bila (ta) vlada pripravljena prodati (če bi dobila ustrezne ponudbe), še vedno skoraj izključno polemiziramo o tem, zakaj ne prodati, malodane nič pa o tem, zakaj nekaj (moramo?) prodati. Zakaj, recimo, se je prejšnja vlada odločila prodati Telekom? Ker je slabo upravljan? Ker ne daje pričakovanih donosov? Ker je kapitalsko in po znanju prešibek za prestrukturiranje ponudbe glede na tehnološke spremembe? Ker država potrebuje denar za…, ja, katero državno naložbo že in s kakšnimi multiplikativnimi učinki? Zaradi vsega po malem? Ker davkoplačevalcem tega ni nihče povedal, jim je mogoče tveziti o prenizki ceni, tožiti nad enim ponudnikom, strašiti z varnostnimi posledicami itd. Toda 400 pametno vloženih milijonov je lahko že srednjeročno več kot 800 brezglavo razpršenih milijonov za višanje kapitalskih deležev v drugih podjetjih ali odkupovanje javnega dolga iz časov visokih obresti.
Pravo vprašanje vladi zato ne bo, zakaj je ali zakaj ni prodala Telekoma ali NKBM, ampak za kaj bo uporabila kupnino oziroma za kaj jo je nameravala uporabiti, in kaj zdaj, ko tega denarja nima. Še drugače: Zavarovalnica Triglav niti kot pomembna niti kot strateška naložba države ne bo mogla zagotavljati vzdržnosti pokojninske blagajne, če država izkupičkov iz drugih prodaj ne bo preudarno vložila. Koncept, lahko mu rečemo industrijska ali gospodarska ali razvojna politika ali še kako drugače, pa zgolj privatizacija in še manj klasifikacija ne moreta biti.
