Chris: Na zunaj oziroma z umetniškega stališča je težko najti primeren izgovor, a so razlogi vendarle povsem človeški. Kot vmesna generacija sva morala poskrbeti tako za otroke na poti do kruha kot za starše, ki so že v letih, ko potrebujejo pomoč. Kronično nama je primanjkovalo časa, da bi se z vso potrebno strastjo posvetila izključno glasbi. Termina »zadovoljivo« namreč v najinem slovarju ni. Bolje mirovati kot na silo delati nekaj povprečnega. Zgodovina popularne glasbe je polna takšnih primerov in poznejših izgovorov ali obžalovanj. Stvari so se v zadnjem času uredile, zato se lahko znova celovito posvetiva projektu Tom Tom Club. Vmes vseeno nisva povsem mirovala: nastopila sva na nekaj festivalih, bila na nekaj lokalno obarvanih turnejah in eni vseameriški, s skupino Psychedelic Furs. Prav odziv na tej turneji naju je prepričal, da sva po njej takoj zavila v studio.
Tina: Napisala in posnela sva tudi nekaj filmskih partitur in z glasbo opremila nekaj televizijskih oddaj, predvsem takšnih z otroškimi vsebinami. Če danes seštejem vse skupaj, številka ni ravno impresivna, a vseeno se je nabralo več pesmi, kot jih je končalo na Downtown Rockers. Kot je povedal že Chris, morava biti zadovoljna s slišanim, če naj se skladbe preselijo s trakov na nosilce zvoka. Za zadnji EP bi lahko celo rekla, da je bil izdan iz prepričanja, da je res že skrajni čas, da se nekaj od Tom Tom Club pojavi na trgu. Poleg tega sva spoznala, da ljudje, vsaj v ZDA, ne poslušajo več albumov v celoti, temveč z njega postrgajo eno ali dve pesmi – ostalo jih ne zanima. Tako sva jim dala nekaj pesmi, v upanju, da jim bo vsaj ena všeč.
Četudi je na EP-ju samo pet pesmi, njegov koncept zveni kot hommage pankovski in novovalovski kulturi New Yorka druge polovice sedemdesetih.Chris: To je pravzaprav bistvo samega projekta in tako ga gre tudi tolmačiti. Prepričana sva, da je takratni občutek v glasbi panka in novega vala danes enako pomemben. V nekaterih elementih se pojavlja celo v enakih oblikah, četudi se poskušajo skriti za sodobnimi tehnološkimi izzivi. Bistvo panka je namreč odnos, preživljanje prostega časa na način, da glasno izraziš svoje nezadovoljstvo, kaj tebe in tvojo generacijo muči. Vse to lahko najdemo v res izjemnih knjigah o tistem času izpod peres Patti Smith in Richarda Hella. In nista edina. Veliko knjig nastaja na to temo, vendar še nihče ni napisal pesmi o tem našem obdobju. Zato smo to storili Tom Tom Club. Downtown Rockers je po svoje ljubezensko pismo, posvečeno skupinam in posameznikom, s katerimi smo si delili oder, zahajali v CBGB ali Max's Kansas City, hodili na turneje…
Omenili ste legendarni klub CBGB. Marky Ramone mi je pred leti pripovedoval velike zgodbe o dogajanju za štirimi stenami.Chris: Ne vem, kaj vam je povedal Marky, a vse je res. To so bili nori časi. Prvo noč, ko sem prišel v New York leta 1974, sem končal v CBGB. Prespati bi moral pri prijatelju, ki je živel nasproti vhoda kluba; ko sva prišla domov, je pokazal na klub in rekel: »Chris, čez cesto se nekaj dogaja in mislim, da bi moral preveriti.« Vstopil sem in na odru zagledal Ramones, takrat še v njihovi ustanovitveni fazi. Sredi pesmi so se zaustavljali in prepirali med sabo. Videno in slišano me je zelo prevzelo. Počutil sem se, kot bi znova izgubil nedolžnost. Začeli smo se družiti. Kmalu sem spoznal Debbie Harry, Chrisa Steina, Lennyja Kaya, člane skupine Television…
Tina: CBGB je bilo stičišče prazne in prezrte generacije. Vedel si, da boš tam zagotovo srečal koga, ki razmišlja vsaj podobno, če ne enako kot ti. Lahko si šel po ulicah New Yorka v času prometne konice, a si se počutil osamljenega. Ko si vstopil v CBGB, je ta osamljenost izginila. Četudi nisi nikogar poznal osebno, si poznal vsakogar. Tu se niso zbirali ali zadrževali dežurni pankerji. Takšne smo hitro prepoznali in zignorirali. Vanj so zahajali tisti, ki so resno mislili in verjeli v svoje početje. Tako se je med štirimi stenami kopičila in nakopičila energija, ki je enkrat morala skozi vhodna vrata na ulice New Yorka in naprej. Ko se je to zgodilo, smo spoznali, da rock'n'roll ima prihodnost.
Kako ste pozneje oziroma kako danes gledate na vso to mularijo, ki se šopiri naokoli z majicami z napisom CBGB?Tina: Prav to so ti primeri, kakršne smo ignorirali. A po svoje še vedno bolje, kot da postopajo z majicami hard rock cafejev.
Chris: To, da sta logotip in spomin na CBGB prisotna še danes, govori o tem, kako pomembna scena se je zgodila tam in kako globoke in morda tudi večne sledi je zapustila. Kdor te majice nosi iz spoštovanja, naj jih nosi še naprej – in jih kupi tudi svojim otrokom.
Večina teh pionirskih klubov je v zadnjem času zaprla ali pa je bila prisiljena zapreti svoja vrata. Imate občutek, da je z zaprtjem CBGB izginil tudi delček vaše identitete?Tina: Na neki način zagotovo, saj smo bili usodno povezani z njim, četudi je od našega zadnjega nastopa v postavi Talking Heads preteklo že veliko časa. Vseeno nismo zamudili zaključnega večera – enostavno morali smo biti tam. Po svoje mi je zelo žal, da se zgodba ni nadaljevala, po drugi strani pa je tako, da imajo vse stvari svoj rok trajanja. Večkrat naju vprašajo, ali sva kaj nostalgična, in kar ne morejo verjeti, ko jim odvrnem, da nisva. Ne zanikam, da ne pogrešam malce tistega negotovega vzdušja, tistega analognega brbotanja, ko smo prepolni idealov in upanja žgali pank in njegove derivate, ampak tudi pank je bil reakcija, kot je reakcija vse, kar se je zgodilo pozneje. Chris večkrat reče, da je nostalgičen le za sedanjostjo, now-stalgia, in ne bi se mogla bolj strinjati z njim.
V odtenkih se skozi aktualni EP vseeno pojavlja dovolj vzdihov za nazaj, tega ne morete zanikati. Dovolj je pogled na naslovnico, da o »vonju« skladb, ki so manj plesne in precej bolj rockersko obarvane, niti ne izgubljam besed.Chris: EP smo posneli na enak način, kot je nastal Remain in Light skupine Talking Heads, in če dobro pomislim, tudi vsi dosedanji albumi Tom Tom Cluba: studio smo uporabili kot orodje, kjer so se pesmi sestavljale. Pred tem smo imeli nekaj osnutkov, a pesmi so nastajale v samem studiu skozi skupinsko igro, polno improvizacije. Šele nato, iz posnetih dolgometražnih kompozicij, smo izrezali najbolj vitalne dele in nanje napisali besedila, ki sta jih Tina in Victoria odpeli.
EP odprete z naštevanjem skupin in posameznikov, ki so vznikli in zaznamovali newyorško sceno, začenši z Velvet Underground. Ste koga namerno izpustili?Chris: Seznam je zelo dolg, zato vseh nisem mogel našteti, sicer bi pesem trajala več kot deset minut. Priznam pa, da jih nekaj nisem hotel omeniti, in jih tudi sedaj ne bom. Pozoren poslušalec, poznavalec že sliši, koga ni zraven.
Takratna newyorška scena je danes močno zaznamovana z miti, polresnicami in luknjičavimi spomini. Kako se jo – mimo vseh esejev – z varne distance spominjate vi, ki ste bili njen neločljivi del?Chris: Prelomen je bil občutek, da smo sposobni vsega, da nam nihče nič ne more. Umetnost je dobivala novo moč, ki je nobena represija, ne lokalna ne državna, ni mogla zadušiti. Že tako sta imeli preveč dela sami s sabo. Pred nami so se odpirala široka polja svobode, kamor smo drug za drugim vstopali posamezniki nove generacije z drugačnimi pogledi na umetnost bivanja in izražanja. Sčasoma se je pojavilo vedno več prostorov, kjer si svoje misli in umetnost lahko delil s podobno mislečimi. To so bila zatočišča, odprta tudi za bolj robustne in ekstremne umetniške prakse, se pravi za nekaj, kar so pozneje poimenovali pank. Pank je bil reakcija – ne, da bi bil nespoštljiv – na korporativno brezosebno glasbo tipa Eagles, Foreigner ali Boston. Naša glasba je bila osebna. Izhajali smo iz sebe, iz svojih izkušenj v konfliktu z okolico, ki nas niti ni poskušala razumeti.
Tina: Večina nas ni imela nobene glasbene izobrazbe, imeli pa smo radi glasbo in njen učinek sproščanja čustev. Z njo smo hoteli narediti »veliki pok« in nekoč imeti kaj od tega. V mislih nimam stanja na računu, temveč postati prepoznaven in popularen v krogih blizu tebe. Vedeli smo, da z našo vrsto glasbe ne moremo in nikoli ne bomo veliko zaslužili. Ramones so najbolj tipičen primer tega.
In danes?Chris: Manhattan ni več tako umetniško aktiven, kot je bil nekoč. Scena se je preselila čez most, v Brooklyn. Če smo mi, ko smo prišli v New York, zavili na križišče Bleecker Street in East Village, gredo danes mladi naravnost v Brooklyn. A še vedno prihaja veliko mladih iskat srečo v mesto. Nekaj smo jih spoznali v zadnjem času, in moram priznati, da so zelo talentirani. Celo nekaj članov eklektične skupine Wild Bell, ki sodelujejo na našem EP-ju, že sodi v ta milje.
Redko se ponudi priložnost, da lahko primerjamo dve mitologiji oziroma eno spremenimo v dejstvo, še zlasti, ker je po uspehu filma 24-urni žurerji prišlo do različnih ugibanj in tolmačenj. Mislim na snemalne dni enega najbolj razvpitih albumov popularne glasbe Yes Please! benda Happy Mondays, katerega producenta sta bila.Chris: Film ponuja precej olepšano verzijo vsega, kar se je dogajalo na Barbadosu. Najbolj všeč mi je, da so naju izpustili iz zgodbe. Happy Mondays so bili zelo uspešno neorganiziran bend; pri njih mi nikoli ni šlo v račun, kako so lahko bili tako popularni, kajti glasbeno so bili popolnoma neuki. V nekem trenutku mi je Bez celo zaupal, da oni pravzaprav niso skupina, temveč potujoči kiosk za prodajo droge. Trdili so, da jim je uspelo zajeziti huliganstvo na nogometnih igriščih, ker so zadrogirali vse navijače, ki so se pod vplivom ekstazija vzljubili in se objemali, namesto da bi si še naprej skakali v lase. Po drugi strani pa je v njih preživelo pristno pankovsko »naredi sam« vzdušje, saj z izjemo bobnarja nihče niti približno ni znal igrati na inštrumente.
Tina: Štos je bil v tem, da so hoteli igrati inštrumente, s čimer sva se seveda strinjala do trenutka, ko so jih vzeli v roke. Pojma nisva imela, da jim je prejšnji producent Paul Oakenfold pustil, da igrajo po mili volji, za skladbe pa vzel sekvence, kjer so igrali kolikor toliko pravilno, jih pomnožil in zlepil skupaj. Dnevi na Barbadosu so bili nočna mora. Do njihovega prihoda je bil studio lep, že po enem dnevu je bilo, kot bi šel skozenj tornado. Vse, kar ni bilo čvrsto pritrjeno, so ukradli in prodali ali zamenjali za drogo. Bez je ukradel džip in z njim delal kroge po nasadih sladkornega trsa. Dnevno smo hodili na zagovore h šefu policije. Večina producentov bi obupala po prvem dnevu, midva nisva, saj sva bila vajena biti v družbi norih ljudi. Nenazadnje izhajava iz New Yorka sedemdesetih…
To pa ni bil edini šok v tistem času, kajne? Tik pred tem sta iz časopisnega članka izvedela, da ste Talking Heads razpadli.Tina: Prav članek je bil povod, da sva sprejela produkcijo albuma. Takoj, ko sva iz medijev izvedela, da Talking Heads ne obstajamo več, sva poklicala Davida Byrna, a se je oglasila njegova tajnica in hladno dejala: »Vaše informacije so točne, Talking Heads ne obstajajo več.« Ni nama šlo v glavo in naročila sva ji, naj naju pokliče. Klica nisva dočakala, saj je bil David že v drugi realnosti. V tistem se je oglasil Paul Ryder, edini normalni »veseli ponedeljek«, in nama ponudil produkcijo albuma. Pobeg iz New Yorka bi nama res prišel prav. Hotela sva narediti nekaj dobrega, nekaj v zvezi z umetnostjo, kar bi v tem negotovem času misli odpeljalo drugam, in si hkrati ohladiti vročo glavo, a sva z dežja prišla pod kap.
Do enkratne združitve je prišlo le leta 2002, ko ste bili Talking Heads sprejeti v Dvorano slavnih rock and rolla. Takrat vam je bil ponujen ogromen honorar za povratniško turnejo in morebitni album. Zakaj ga niste sprejeli?Tina: Najprej razčistimo eno stvar: Talking Heads nismo razpadli, kajti David ni nikogar od preostalih treh vprašal za mnenje. In drugič: ne samo takrat, tudi prej in pozneje so nam ponujali ogromne vsote, a za Davida nobena ni bila dovolj visoka. Midva in Jerry Harrison smo bili takoj za, ne zaradi denarja, predvsem zaradi druženja v bendu in velikih pesmi, ki smo jih tako radi skupaj igrali.
Je bila ustanovitev bypass projekta Tom Tom Club leta 1981 že priprava ali oblika varnega zatočišča v primeru utišanja »govorečih glav«?Chris: S Tino sva bila dobesedno prisiljena v vzporedni projekt, saj je bil po razkošni turneji Remain in Light najin račun izpraznjen. Poleg tega je David napovedal odmor, da bi se posvetil solo projektu The Catherine Wheel, ki mu je kmalu sledil še My Life in the Bush of Ghosts. Ni znal povedati, kako dolgo ga ne bo nazaj, zato sva morala nekaj ukreniti. Na srečo naju je Chris Blackwell iz založbe Island Records povabil, da posnameva malo ploščo, in če mu bo všeč, se bomo pogovarjali naprej. Nisva imela namena delati mimo Talking Heads ali zapustiti skupine, okoliščine so naju v to prisilile.
Torej ne moremo govoriti, da so znotraj benda obstajala trenja?Tina: Ne, nobenih trenj ni bilo. David je bil vedno samosvoj in že od prvega dne na izhodnih vratih. Nikoli se nismo sprli glede česarkoli – nekega dne je preprosto nehal odgovarjati na naše klice, in to je bilo to. Decembra 1991 mu je bilo dovolj medijskih pritiskov, kaj se dogaja s Talking Heads, in novinarju je enostavno zabrusil, da smo razpadli, čeprav ni bilo res. Preveč je bil podvržen zunanjim vplivom. Edini pravi rez se je zgodil leta 1995, s tožbo proti nam trem glede rabe imena, do katere sploh ni prišlo, vse ostalo je bilo med nami urejeno že takoj. Problem je bil v tem, da se je David zelo hitro postaral. Ko smo bili zadnjič skupaj na turneji, smo jih šteli okoli trideset, on pa je deloval kot šestdesetletnik. Vsa energija, ki jo vidite na Stop Making Sense, je izginila. Talking Heads ne obstajajo več, ker se je David tako odločil, četudi igra na koncertih veliko našega in malo solo repertoarja. Nam se zdi čudno, kajti vedno je govoril, da ne želi postati parodija samega sebe, potem pa izvaja Psycho Killer z godalnim kvartetom, lepo vas prosim.
Za konec bolj osebno vprašanje: kako je vajin zakon od leta 1977 naprej preživel vse turbulentne turneje, pregovorno začinjene s seksom, drogami in rock'n'rollom?Tina: Seks, droge in rock'n'roll!? Vse to je naravnost fantastično, dokler ima človek pravo mero. Prav to, kako se približati robu, a ne stopiti čezenj, sva hotela prenesti tudi na Happy Mondays. Neuspešno, seveda…
Chris: Veliko je ovir, vendar se jih da premagati, če si spoštljiv do občutkov partnerja in ohraniš smisel za humor. Za to pa je potrebno zlasti veliko spanca, saj na ta način ohranjaš in plemenitiš smisel.