Mislim, da dijaki maturo razumejo tudi kot zrelostni izpit. Zadnjič sem dijake v razredu spraševala, kdaj fantje postanejo moški. Pa je eden od njih dejal, da takrat, ko opravijo maturo. Mogoče je mislil resno. Sicer mislim, da čutijo zaključek srednje šole kot prelomnico v svojem življenju. K temu pa seveda prispeva tudi matura.
Poučujete že dolgo. Ali se je odnos maturantov do mature v tem obdobju kaj spremenil?Ne bistveno. Matura je za vsakega posameznika enkratna izkušnja. Vsak razmišlja, kako bi jo čim uspešneje opravil, da bi življenje lahko nadaljeval po svojih začrtanih korakih. Neko posebno vlogo daje maturi tudi njena eksternost.
Se je v tem času spremenilo vaše osebno doživljanje mature?Osebno zdaj maturo doživljam precej bolj umirjeno kot na začetku, ko je tudi meni, ne le dijakom, predstavljala precejšen stres. Učitelji dandanes občutimo gotovost, ker vemo, kaj čaka maturante, in jih zato lažje vodimo skozi to obdobje.
Ali s svojo umirjenostjo vplivate tudi na dijake?Ravno pred letošnjim esejem sem bila popolnoma prepričana, da s tem vplivam nanje. Vendar je zadnji dan pred esejem v razredih vladal nemir, ki ga nisem pričakovala. Zato sem bolj kot običajno uporabljala pomirjevalne besede.
Kaj ste takrat povedali dijakom?Da smo se na esej dolgo pripravljali in da naj zaupajo v svoje znanje, če so knjigi, ki sta bili obvezna literatura, prebrali. Po eseju so bili zadovoljni in so občutili, da so na maturo dobro pripravljeni. Takšni spodbudni občutki marsikomu pomagajo okrepiti zaupanje vase. Zdi se mi pomembno tudi, da dijaki začutijo, da smo profesorji na njihovi strani. Ves čas smo, želimo jim dobro, vendar mnogi to resnično začutijo šele med maturo.
Je vzdušje v šoli pred pisnim izpitom živahno?Ne, nasprotno. Popoln mir je, koncentracija. Na začetku, ko pridemo v razred, je kar nekaj dela. Pregledati je treba njihove dokumente, preveriti, ali imajo ves pribor, ki ga potrebujejo, preberemo jim navodila. Takrat je takšen mir, kakršnega sicer v razredu težko dosežemo.
Verjetno pa je v razredu toliko bolj živahno, ko je posameznega izpita konec?Seveda. Zanimivo je, kako dijake hitro odnese naprej. Tisti trenutek, ko oddajo izpitno polo, so z mislimi že pri naslednjem izpitu. Matura ima naporen tempo. Izpiti običajno trajajo vse dopoldne, pogosto si sledijo brez dneva predaha. Zato poleg samozavesti od izpita do izpita v dijakih raste tudi njihova utrujenost. Težko je predvsem tistim s posebnimi potrebami, saj so njihovi izpiti zaradi podaljšanega časa reševanja lahko zelo dolgi. Eden od njih je izpit reševal od devetih zjutraj do šestih popoldne. Sprašujem se, kako naj človek zdrži takšen napor in kako naj obdrži raven koncentracije.
Ali so ti napori kakor koli primerljivi s tistimi med šolskimi preizkusi znanja?Ne, niso. Tudi šolske preizkuse spremlja nekaj nervoze, vendar se dijaki zavedajo možnosti popravljanja ocene. Matura je precej usodnejša, saj je hkrati zaključek te stopnje šolanja in vstopnica za naslednjo. To je odgovoren trenutek, zato morajo biti dijaki zanj še posebej zbrani, da dajo vse od sebe. Kontrolne naloge pa so, nasprotno, del običajnega šolskega vsakdana.
Ali so nadaljnje poti vaših dijakov res tako usodno zaznamovane z maturo, kot radi poudarjamo?Zagotovo za tiste, ki imajo omejen vpis na izbrano fakulteto. Veliko naših dijakov si izbere takšen študij, za katerega pri vpisu potrebujejo veliko točk, tako da je tudi od opravljene mature odvisno, ali bo njihova življenjska pot enaka načrtovani. Pozneje se po mojih izkušnjah tega obdobja spominjajo z naklonjenostjo, ob spominu na strah, ki jih je spremljal, pa se pošteno nasmejijo. Ena od dijakinj je po tistem, ko je opravila maturo, dejala, da je ni tako težko narediti, ni je pa tako enostavno narediti dobro.
Se spomnite kakšnega dijaka, ki je slabše opravil maturo denimo pri slovenščini, pa se je znašel na študiju ali v poklicu, kjer mora pokazati precejšnje sposobnosti pisanja?Včasih se zgodi, da pri maturi iz slovenščine ustvarjalni pisci ne pridejo do najvišjega števila točk. To se mi zdi še posebej pri eseju problematično. Navodila so zelo natančna, odgovori pa morajo biti takšni, kakršne ocenjevalci pričakujejo. Podobno izkušnjo imajo tudi druge moje kolegice. Pogosto se pritožujemo, da je v tem delu matura narejena tako, da podpira malo slabše dijake, tiste boljše pa hitro hitro kaznuje, ko ne zna ujeti in nagraditi njihovega presežka.
Česa se dijaki najbolj bojijo pri maturi?To je odvisno od vsakega posameznika. Za mnoge je najbolj stresna matematika – imajo srečo, da si lahko izberejo višjo ali osnovno raven zahtevnosti. Podobne težave imajo nekateri z angleščino, spet drugi s slovenščino. Najmanj stresa pa je praviloma pri izbirnih predmetih, saj si jih izberejo sami.
Dijaki so zaključka mature veseli. Kako ga doživljate vi?Na začetku učiteljske kariere tega obdobja nisem prenašala najbolje. Maturantje se namreč takrat poslovijo in v gimnazijo za njimi vstopi nova generacija, ki začenja nov krog. Zdaj pa to dojemam kot eno od dejstev učiteljskega poklica: maturantje morajo naprej, mladost pa se vedno znova vrača k nam. Ko maturantje dobijo rezultate, ki so največkrat odlični, si oddahnem, saj sem tudi sama pripomogla k dobro opravljenim izpitom.
Kaj svetujete dijakom, ki jih prihodnji teden čaka osrednji del mature?Na naši gimnaziji poskušamo dijake prepričati, da se vsega ne da dobro opraviti zadnji trenutek in tako tudi načrtujemo svoje delo z njimi. Zato bi slovenskim dijakom laže kar koli svetovala pred pol leta, saj je na maturo dobro misliti vnaprej in se pravočasno začeti pripravljati nanjo. Tako je njeno neizbežno bližanje manj stresno. Če so maturantje ravnali tako, so lahko popolnoma mirni.