Še eni v vrsti mladih poganjkov: Pski žlahtnega okusa

Pravi ljubitelji česna vedo povedati, da ga ni čez domač česen in da je tista kitajska reč z enakim imenom, ki jo prodajajo v veleblagovnicah, le bleda senca klene domače vrtnine. Nekateri bolj zagnani česnoljubi vrtičkarji vedo povedati tudi, da je ni delikatese, slastnejše od mladih česnovih poganjkov, tako rekoč cvetov, ki jim ponekod pravijo česnovi zvončki, drugod, zlasti na Primorskem, pa pski. Brez skrbi, to niso kakšni majhni psički, kot bi bilo sklepati iz njihovega imena. Niti njihovi daljni sorodniki niso. Res pa je, da so okusni kot pes, kot včasih radi rečemo, da podkrepimo veljavo. Gre za poganjke mladega česna, torej nerazvite česnove cvetove, ki poženejo v bolj ali manj zavitih oblikah. Te steblaste poganjke sredi dolgih listov moramo tako in tako populiti, če želimo, da bo iz česna kaj nastalo. Ko to storimo, česen nemoteno raste naprej, v rokah pa nam ostane pravo zeleno bogastvo, ki ga ponekod, kjer ne poznajo njegove vrednosti, zavržejo. Kakšna škoda! Zlasti na Primorskem in v Istri je to vsaj tako cenjena delikatesa kot denimo šparglji, bljušč in lobodika. Z vsemi pravkar naštetimi lahko pripravimo imenitne omlete oziroma fritaje, kot jim pravijo Primorci. Še več – vse naštete odličnjake lahko med seboj mešamo in jih uporabimo celo hkrati. Medtem ko imajo poganjki bljušča in lobodike, ki so jih visoko cenili že v antiki, okus in obliko, podobno špargljem, imajo pski, poganjki mladega česna, okus po – kajpak – česnu. Ampak veliko milejšega in še žlahtnejšega. Če ste ljubitelj čemaža in vam je slednjega že zmanjkalo, vam ne bo žal seči po pskih oziroma česnovih zvončkih, kot jim tudi pravimo. V okolici Reke in hrvaške Istre jim pravijo paski, kar si velja zapomniti, če vas bo pot v kratkem vodila tam mimo. Na Primorskem menda že traja njihova kratka sezona, drugod to še pride na vrsto, la paziti je treba, da je ne zamudimo. Pske lahko uporabimo na najrazličnejše načine, ki jih dopušča naša domišljija. Veliki gurmani prisegajo na sveže, čisto mlade poganjke, ki so dovolj mehki, da jih surove narežemo v solato oziroma z njimi ob koncu kuhanja odišavimo in začinimo kakšno boljšo rižoto. Imenitno jed bomo pripravili z obvezno na olivnem olju pečenimi umešanimi jajci (Kraševci bodo dodali še pršut ali panceto), ki jim dodamo narezane pske. Narežemo jih lahko v mineštro, imenitno se podajo v solato, v testenine skupaj z olivnim oljem, lahko pa jih celo popečemo na žaru in postrežemo na enak način kot šparglje, denimo kot prilogo k mesu… Z zelo mladimi poganjki moramo ravnati previdno in jih jedem dodati šele tik pred koncem priprave – predolgo kuhanje jim oslabi žlahtni okus. Kako sploh priti do pskov? Kupiti jih ni moč v nobeni trgovini, so večinoma privilegij vrtičkarjev. Ta nežna stebla, ki rastejo iz mladega česna v sredini, med zelenimi listi, enostavno populimo, česen pa nato veselo raste naprej, če jih pustimo, pa se iz njih razvijejo cvetovi. V jedeh lahko za močnejši okus brez skrbi uporabimo večje količine, paziti pa je treba, da jih ne kuhamo ali pečemo predolgo. S toplotno obdelavo namreč izgubljajo ostrino in s tem na žalost tudi imenitni okus. Zato jih dodamo proti koncu kuhanja, tako in tako so užitni tudi surovi. Pri nas tovrstno specialiteto srečamo redko, zlasti v Italiji pa je to znana in cenjena jed. Na bolje založenih tržnicah, zlasti v Italiji in na Primorskem, lahko pske v njihovi kratki sezoni tudi kupimo, ampak tam so večinoma že debelejši, tako da jih moramo pred zaužitjem vsaj malo zdušiti. Če ne drugače, po današnjem receptu. V slednjem lahko ajdovo kašo brez večje škode zamenjamo za riž ali polento. Pske lahko v vsakem primeru uporabimo v prav vseh jedeh, kamor bi sicer narezali česen. Prav lepo se podajo denimo v mineštre in vse druge zelenjavne jedi na žlico, izvrstni so s pečenim mladim krompirjem, blitvo, špinačo, koprivami…