V preteklih dneh, ko se je že obetalo, da bo biser svetovne kulturne dediščine, sirska Palmira, padel v roke Islamske države, so bile v mestu na delu posebne enote. Niso bile oborožene s puškami in bajoneti, ampak z arheološkim znanjem, opremo in zagnanostjo. Njihova naloga: rešiti čim več artefaktov, preden bi bili prepuščeni pripadnikom Islamske države, ki so se v iraških mestih že znesli nad zgodovinsko zapuščino, če se ni ujemala z njihovimi ideološkimi pogledi. Tako so skupine lokalnih prebivalcev in strokovnjakov deloma tudi ob pomoči vladne vojske skrili, zakopali ali prepeljali v Damask nekaj tisoč let stare izdelke neprecenljive vrednosti. »Pravim jim varuhi zapuščine,« je za londonski Sunday Times dejal sirski arheolog Amr Al Azm, ki je o tem objavil daljši prispevek. Z varuhi je mislil na istoimenski lanski film Georgea Clooneyja, ki ima podlago v zgodovinskih dogodkih: leta 1943 je ameriški predsednik F. D. Roosevelt ustanovil program oziroma skupino štiristo strokovnjakov in umetnikov, ki so se imenovali varuhi zapuščine, in so imeli za nalogo varovati kulturno dediščino pred nacisti in vrniti predmete lastnikom, ko se je vojna približala koncu.
Koliko artefaktov je skupini v Palmiri uspelo umakniti, ni znano. Govori se o nekaj sto. A tistih najbolj v nebo vpijajočih gotovo ne: polkrožnega gledališča, velikega stebrišča ali kolonade ob nekdanji kilometer dolgi glavni ulici, velikanskih stebrov nekdanjega objekta na križišču cest – tetrapilona, grobov, antičnega templja in vrste drugih nahajališč iz različnih obdobij bogate zgodovine mesta. Palmira je bila že pred štiri tisoč leti pomembna asirska puščavska postojanka na trgovski poti, čutiti je grški vpliv, bila je pod Perzijci, cvetela v času rimskega imperija, se Rimljanom pod kraljico Zenobijo uprla in dosegla višek z razširitvijo na območje današnjega Egipta, Turčije in Savdske Arabije.
V sredo je padla v roke Islamske države.
Uničevanje za vzbujanje pozornosti svetovne javnosti
Sirska vladna vojska se je umaknila iz Palmire oziroma mesta Tadmur, ki je zraslo ob antičnih ostankih, in pustila za seboj tudi vprašanje, kaj se bo zgodilo s kulturno dediščino. Z mnogih koncev sveta so začeli prihajati pozivi k ohranitvi Unescove dediščine v mestu Palmira, ki se ponaša tudi z imeni Puščavska nevesta in Benetke na pesku. Generalni sekretar Ban Ki Moon je rekel, da je uničevanje kulturne dediščine vojni zločin. Unesco je opozoril pred »velikansko izgubo za vso človeštvo«. Njihova opozorila so na mestu, Unesco je dejanja Islamske države že pred časom označil za »kulturno čiščenje«. Januarja je Islamska država objavila posnetek uničevanja artefaktov v muzeju v Mosulu – dediščino iz časa Asircev so razbijali z macolami. Uničevali so v sirski Raki, pa starodavnem mestu Nimrud, verske objekte, zlasti šiitske, in tako naprej. Imeli naj bi prav posebne enote, ki so zadolžene za določanje nahajališč, ki bodo uničena. Po ocenah naj bi to počeli tako zaradi nestrpnosti do vsega nesunitskega kot zaradi vzbujanja pozornosti v svetovni javnosti.
Proti Islamski državi ne bo šlo s konvencijo
Pri tem še zdaleč niso edini. V zadnjem obdobju je zelo znan primer talibanskega uničenja dveh kipov Bude, ki sta bila vklesana v skalo. 53 in 36 metrov visoka kipa v afganistanskem gorovju Hindu Kuš so leta 2001 razstrelili z dinamitom (več v okvirju). Poskusi zaščite kulturnih dobrin v oboroženih spopadih imajo sicer dolgo brado – segajo že v 16. stoletje, pa potem spet v čas po Napoleonovem plenjenju in posebej v čas obeh svetovnih vojn. Po nastanku Unesca leta 1946 je bila 1954 podpisana mednarodna konvencija o varstvu kulturnih dobrin v oboroženih spopadih, ki pa ni bila dovolj učinkovita in so jo posebej okrepili z drugim dodatnim protokolom leta 1999. Ta je še vedno pred številnimi izzivi, zlasti v primerih notranjih spopadov in ko neka oborožena skupina prevzame nadzor nad ozemljem, kot se dogaja z Islamsko državo v Siriji in Iraku. Skupina že sama po sebi šteje za teroristično in torej nezakonito in nelegitimno, čeprav je po konvenciji kot okupator odgovorna za varovanje dediščine. Konvencija med drugim govori o preprečevanju vandalskih dejanj, le da v Palmiri ni nikogar, ki bi to preprečil. Konvencija sicer določa, da v primeru spopada vsaka stran določi svojega predstavnika za kulturno dediščino, kar pa je v tem primeru seveda nerealno. Zaradi tega je v primeru Islamske države še najmočnejše orodje ogorčenje svetovne javnosti, ki lahko spodbudi k odločnejšemu ukrepanju proti Islamski državi. Slednja po zavzetju Palmire zaseda že polovico Sirije, sirska vojska je doživela velik poraz, zahodna strategija zračnih napadov pa je očitno pomanjkljivo učinkovita.
