In seveda, Takšna pač jePetra Bogdanovicha ni samo komedija zmešnjav. Lahko bi dodali, da je prav imenitna, zabavna in duhovita komedija zmešnjav, toda takšna je tudi zato, ker je obenem pastiš lubitschevske in še bolj screwball ali »prismojene« komedije iz hollywoodske zlate dobe. Ta komedija se je odlikovala z odrezavim humorjem, ki je vsakogar (in včasih tudi »vse«) oprasnil, z ekscentričnimi ali, bolje, »ekscesnimi« liki (s presežkom neke strasti ali druge lastnosti) ter z veriženjem najbolj nemogočih zapletov. Toda najboljša poteza screwball komedije je bila ta, da je znala vrniti sporočilo v sprevrnjeni obliki. V Bogdanovichevem filmu (tega režiserja filmov nostalgije iz 1970. let je kombinacija screwball komedije z romantično zmeraj mikala) se to lepo pokaže zlasti v primeru Arnolda (Owen Wilson), ki se mu njegova hiperromantična gesta (obdarovanje deklet na poziv, da bi postala kaj drugega) vrne tako, da mu ta dekleta, ki so s pomočjo njegovega denarja res postala drugače poslovne ženske, izražajo hvaležnost v najbolj neprimernih trenutkih, ko je ravno s svojo ženo.

Toda kar je v scenaristiki točka preobrata in v Bogdanovichevem filmu trenutek, ko se šele razigra kot komedija, je za čedno blondinko Izzy oziroma Izabelo (Imogen Poots) »čudež«. Izzy oziroma Izabela izpoveduje svojo vero v čudeže novinarki, ki jo intervjuva kot novo hollywoodsko zvezdo. In eden teh »čudežev« naj bi bil prav to, kako je iz Izzy, »easy« dekleta na poziv postala Izabela, igralka. Namreč prav tako, da je na avdiciji za neko broadwaysko komedijo v režiji Arnolda Albertsona zaigrala dekle na poziv. A če je v tem kaj čudežnega, je to bolj scenaristični čira čara, ki je Izzy po telefonu poklical ne v kakšno hotelsko sobo, ampak na gledališko avdicijo. Kjer je vlogo dekleta na poziv tudi dobila, toda ne po zaslugi režiserja Arnolda, ki se je v neki noči z Izzy že izkazal kot hiperromantik, marveč obeh poklicnih igralcev, pravzaprav še najbolj režiserjeve žene in igralke Delte in pisca komedije. Vsi so bili očarani z Izzyjino igro dekleta na poziv. Tako ji prav zato, ker je to vlogo tako dobro odigrala in potem z njo navdušila tudi v broadwayski predstavi, ni bilo več treba biti dekle na poziv. Poslej je kot Izabela dobivala drugačne pozive, nazadnje celo Tarantinovega. Toda pri tem niti ne gre toliko za kakšno nesramno aluzijo na »genezo« igralske zvezde, kakor pa za tipično komediografsko sprevrnitev, povrhu še »metafikcijsko«, eno izmed mnogih (v mrežo se ujame še več drugih likov), ki dosežejo, da je gledalec s Takšna pač je lahko zadovoljen.