OFF – Biennale Budapest, prireditev, ki se je začela konec aprila in bo trajala do 31. maja, je svojevrsten odgovor madžarskih umetnikov tako na ekskluzivnost velikih bienalov kot na domače politične razmere in oblastne pritiske na kulturo. Ta najnovejši bienale, na kratko imenovan OFF, je v razmerju do drugih že tradicionalnih in uveljavljenih svetovnih prireditev pomemben zlasti zato, ker gre za iniciativo lokalnih strokovnjakov različnih generacij in zanimanj, ki so se v avtoritarnem okolju današnje Madžarske, sovražnem do vseh oblik sodobne umetnosti, odločili za pogumno akcijo. Vpeljali so model razstavnega projekta, ki temelji na samoorganizaciji in mednarodnem povezovanju.
Sodobna umetnost na Madžarskem je ostala brez produkcijskih in predstavitvenih možnosti. Sprva se je umetnostna scena pritoževala in protestirala z zahtevo po transparentnosti in demokratičnosti; protesti so dosegli vrh maja 2013 ob zamenjavi direktorja Muzeja Ludwig Barnabása Bencsika. Potem so se akterji odločili za odmik od političnega polja in poskušali pokazati, da je treba vztrajati v polju umetnosti, ki ga najbolj poznajo. Vsemu navkljub! To so mislili z OFF. In združili moči: umetnikom, kustosom in kritikom so se pridružili zbiralci in podjetniki, fundacije in zasebne galerije.
Pobudnica bienala, mlada kustosinja Hajnalka Somogyi, mi je opisala dogajanje od lanske jeseni, ko so ustanovili desetčlanski kuratorski svet in z odprtim povabilom naslovili sprva madžarske, pozneje pa še mednarodne kustose in umetnike. Zdaj se lahko pohvalijo z zavidljivim številom projektov (160), umetnikov (200) ter sodelujočih (600) in s kar 136 prizorišči, vse od zasebnih galerij in avtonomne iniciative tranzit.hu do arhiva Artpool in enega največjih arhivov obdobja hladne vojne (Open Society Archive). Nekateri razstavni prostori so se odprli šele ali samo za to priložnost, potem so tu še neumetnostni prostori: stara elektrarna in pošta pa kavarne in stanovanja. Dogodki, razstave, delavnice in pogovori se vrstijo vsak dan v maju tudi drugod po Madžarski in v nekaterih drugih državah, na spletni strani http://offbiennale.hu sproti objavljajo tudi blog. Načelna podpora je velika, manj pa je razveseljiva finančna plat projekta. Jasno je bilo, da sredstev ne bo veliko, zato so organizatorji spodbujali sodelujoče, naj za svoj projekt in financiranje poskrbijo sami, kar pa se je pokazalo kot precej utopično. Kuratorski svet je stavil na prostovoljno delo, a je na koncu moral pomagati pri realizaciji in pridobivanju sredstev za večino projektov, poleg svojih z naslovom Check Your Head. Zdaj so utrujeni, a zadovoljni, počutijo se pravi aktivisti, pozneje pa jih čakata refleksija in načrtovanje. Zdaj pa je čas opogumljanja in utrjevanja.
V skrbi za ogenj
Razstavni projekti, performansi in projekcije so v prvih dneh bienala potekali v nekakšnih krogih, ki vzpostavljajo situacijo za pogovor in razmislek. Ves bienale spenja projekt Ogenj v muzejuJanosa Sugarja, ki s preprosto gesto odprtega tabornega ognja na gostilniškem vrtu vpeljuje temo skupnosti, krhkosti in solidarnosti v skrbi za ogenj, hkrati pa se okrog njega vsak večer družijo akterji in obiskovalci. Duhoviti in drzni komentator umetnostnih dogajanj Dan Perjovschi je s svojimi risbami v kavarni gledališča združil svet zunaj in svet znotraj ter zapisal, da pravi teater poteka zunaj. Attila Csörgo, trenutno emigrant v Pragi, je v projektu Peklenska ura v senčnih podobah krhkih mehanizmov prikazal krožnico kot ležečo osmico in vpeljal neskončnost, ki razpira zaključen krog in odpira možnosti. Emigracijo – pomembno temo današnje madžarske stvarnosti, saj je odšlo že več sto tisoč ljudi – je problematizirala razstava Horizontalno stanje kustosinje Kati Simon, tudi same emigrantke v Berlinu.
Gledalci smo naredili krog okoli protagonistov skupine Société Réaliste, ki so izvedli performans na emblematičnem mestu kulturnega boja: pred dvema spomenikoma, enim državnim in kontroverznim (Spomenik nemške okupacije Madžarske med drugo svetovno vojno iz leta 2014, s katerim poskuša vladajoča stranka predrugačiti zgodovino in zmanjšati odgovornost Madžarov za zločine in holokavst), in drugim, Živim spominskim obeležjem, ki nastaja pred prvim, s tem, ko ljudje tja prinašajo predmete, fotografije in drugo gradivo, ki priča o dejanski vlogi medvojnih madžarskih oblasti. Performans Univerzalna himna se je odigral kot javni koncert s klasičnim orkestrom in dirigentom, ki je na osnovi določenega algoritma poskušal zaigrati povprečno himno iz nabora 193 nacionalnih himn članic Združenih narodov – seveda je bilo v vseh skladbah polno disharmonije in zastojev, glasba nikakor ni stekla. Temo nacionalnih spomenikov in mitologije ter njihove funkcije je problematizirala tudi razstava Kot je bilo nekoč – umetnost nacionalne izgradnje Fokus Grupe, ki ga je na bienale pripeljala kustosinja Alenka Gregorič. Ob arhivskih fotografijah kipa bana Jelačića na konju v Zagrebu in njegove spreminjajoče se usode skozi čas sta avtorja na piedestal postavila ležečo glavo konja v 3D-tisku in s tem prikazala obglavljeno pozicijo moči, na podlagi 29 elementov kontroverznega spomenika Oltar domovine (Medvedgrad, 90. leta) pa sta izoblikovala instalacijo, nekakšno povprečno stanovanje, in s tem pokazala na razmerje med državno ideologijo in nacionalno identiteto, ki se realizira skozi institucijo družine. Vrsta projektov na bienalu se je ukvarjala z arhivi, zgodovino in s spominom, najbolj inspirativen je bil performans Alexandre Pirici in Manuela Pelmuşa z naslovom Uprizoritev »Izginjajoča glasba za obraz« Mieko Shiomija: pet akterjev je v nepremičnih pozah vztrajalo več ur, spreminjali so se samo izrazi na njihovih obrazih, od navdušenja pa do letargije in utrujenosti. V ponavljajočih se ritualnih grimasah so vedno znova poskušali najti razlog za vztrajanje v vsakdanjem boju. Tako kot ves bienale OFF, ki si zasluži našo pozornost tudi zato, ker nam kaže potencialno možnost skupnega delovanja, ko odpovedo vsi državni mehanizmi in javne institucije. Ostaneta pa želja in pogum.