Nimam pripomb na razstavo. Morda me je zmotilo, da je na fotografijah stalno Bele. Ampak v redu, on je šef.
Na kolikih je Žan Zmazek?Na enih treh sem pa res.
Premalo?Totalno premalo.
Vas je kakšna fotografija spomnila na trenutek, ki ste ga že pozabili?To pa ne. Iz anonimnega kitarista iz Šiške sem padel v Buldožer, na jugo odre, na ta velike zadeve.
Kdo vas je pripeljal v skupino?Borut Činč, s katerim sva prej igrala v Jaguarjih, Borč Bele je pa igral pri Sinovih, na kar so oni pohopsali Činča in naredili Sedem svetlobnih let, kjer so že začeli z avtorsko glasbo, kar je takrat pomenilo več kot danes.
Kdaj ste vi naredili svoj prvi komad?Moja prva avtorska pesem je bila priredba pesmi Tulsa Time, iz katere je nastala Dobra mrha. Pred tem nisem napisal ne besedila ne kompozicije. Enkrat sem prišel domov blago okajen in na kaseti sem imel komad Tulsa Time v Claptonovi verziji. Zavrtel sem si jo, da bi malce poplesaval, potem pa me je udarila asociacija in sem v dvajsetih minutah napisal tekst.
Povprečen panker je naredil prvih deset avtorskih pesmi, preden je znal uglasiti kitaro, vi kot vešč kitarist pa tako dolgo niste napisali ničesar svojega. Si niste upali?Jaz sem stara šola. Prej sem kvečjemu aranžiral. Buldožerji so bili ljudje, ki so pri 23 letih pisali zelo zrele pesmi. In ko sem napisal Dobro mrho, sem si dovolj pijan drznil Borču predstaviti tekst in glasbo. Rekel mi je, da imam hit.
Kako je bilo na kiteri zamenjati Uroša Lovšina, osnovnega kitarista Buldožerjev, ki je igral na svojstven način?On je bil popolnoma drugačen kitarist. V osnovi je bil klasičen kitarist. Igral je povsem druge prijeme. V glavnem je igral s prsti, medtem ko sam igram s trzalico. Enkrat sva se dobila, da mi je razložil par ta hudih štosov. So mi pa pri Helgi dovolili, da sem zavil malce po svoje.
Katerega kitarista izrazito cenite?Nihče mi ni bil alfa in omega. Najslabše za kitarista je, če se ga oprime sloves, da izvrstno igra Hendrixa. To je grd renome. Ker Hendrixa je dejansko igral samo Hendrix. Najprej sem pobiral od Stonesov, ko je bil z njimi še Taylor, sicer pa sem največ prijemov pobral od Johnnyja Winterja. In pa Lynyrd Skynyrd. Ni bilo youtuba, da si ogledaš, kako kaj prijeti. Ko so v kinu Šiška zavrteli film Gimme Shelter od Rolling Stonesov, sem lahko na filmu videl, da se Keith Richards pri pesmi Midnight Rambler sploh ni preveč zajebaval, kot sem se jaz, ki sem si lomil prste, da bi dobro zvenelo, ampak mu je posebej za ta komad pomočnik prinesel posebno kitaro s kapodasterjem (naprava, ki olajšuje prijeme na višjih legah) in je riff igral, kot bi ga igral na E-duru na drugem polju. Na podoben način me je »zjebal« tudi Albert King, ki sem mu pobral par prijemov, vendar pa niso zazveneli točno tako, kot bi morali. Vse je bilo tonsko točno, nekaj pa je manjkalo. Čeprav tudi o tem, da motnjo slišim pravilno, dolgo časa nisem bil prepričan. Na koncu se je izkazalo, da imam prav. Čez petnajst let se je na TV namreč pojavil Albert King in videl sem lahko, v čem je bila finta. Bil je levičar, ki je pa igral kitaro za desničarje. Kitaristi, ki so levičarji, igrajo pa kitare, ki so narejene za desničarje, praviloma kitaro obrnejo in prenamestijo strune. On pa ne. On kitare ni preuredil. Naučil se jo je igrati na razporeditvi za desničarje. Šele takrat mi je postalo jasno, zakaj mi njegovi prijemi ne zvenijo pravilno. Kajti ko zateguješ strune, tanjše spodnje strune praviloma zateguješ navzgor, zgornje basovske pa navzdol. On pa je počel obratno in v tem je bila razlika. Danes vse to lahko preveriš na spletu. Me je pa dobri znanec iz nekega šišenskega bifeja obvestil, da ima Don Menthony skupno več kot milijon ogledov vseh pesmi.
Ponoviva zgodbo o Don Menthony bandu?Miha Mentoni je ustanovil to skupino, sam pa sem sprva pristopil kot kitarist, potem sem pa naredil Mrho, jo posnel pri Činču, posnetek odnesel na radio in čez tri mesece so vsi hoteli, da igramo. Poceni zgodba o uspehu.
Koliko ste zaslužili?V prvih dveh letih smo imeli po moji evidenci 350 nastopov in okoli 800.000 nemških mark bruto prometa, od česar je seveda živela kompletna ekipa, torej skupina, kombi, ozvočenje. Sam sem do leta 1995 dobil na konec tedna okoli 600 mark. Če smo imeli špil samo v soboto, smo bili že zaskrbljeni. Drugi fantje so pobrali nekaj manj. Vzel sem si pravico, da vzamem nekaj več, a tudi preostali niso bili nezadovoljni. Naš bobnar Frič si je v treh mesecih kupil bobne in avto, malo bolho, jaz pa sem imel žensko, ki je veliko zapravljala.
Dobri stari časi?Saj so tudi danes dobri časi. Če so nekoč, v najboljših časih za nas, ljudje poznali in peli dva ali tri komade, danes mularija poje tri četrt komadov, ki jih igramo. In nimam se kaj pritoževati. Igram s tretjo zasedbo, ki se od prejšnjih dveh razlikuje tudi zvokovno, in strokovno gledano sem trenutno obkrožen z zares izvrstnimi glasbeniki. Na kitari imam Luko Veharja, ki ima narejen celo magisterij iz klasične kitare in mu je zares vse jasno. On se ne zmoti. Sam sem se na zadnji plošči vsaj trikrat. In potem imam občutek, da me zajebava. Tako kot me je zadnjič, ko smo s kombijem startali iz Ljubljane na koncert, najprej vprašal, v katerih legah soliram dvanajsterec iz A-dura. Pa se je izkazalo, da misli resno. Za blues ni fakultete.