»A se gremo ljubi, ne ljubi?« je predlagal (neverjetno) Miroslav. Resen fantič z očali, počesan na prečo, pa take stresa? Se mi je zdelo, zakaj: včasih se zdi, da je malce počasen, premiren, takih punce ne marajo preveč. Ali pa jih ravno to pritegne? Se na dvorišču šušlja, da je Miroslav za nasprotni spol kar zanimiv in rad menja… »S tabo že ne!« je bila odrezava Alenka. Ona se pač – ljubi. Samo sebe, se mi pogosto zdi. Ker izstopa s postavo, rada na vse gleda zviška: »Jaz se ne grem z vsakim,« je dodala in prezirljivo pogledala Zorana. No, ravno onadva sta si včasih posojala igrače in sta še med dvema ognjema vedno gledala, da sta bila skupaj. Zdaj pa tole!

»Jaz se grem ljubi, ne ljubi – ampak to nič ne pomeni! Lahko rečem ljubi, a v resnici velja – ne ljubi!« je pojasnjeval majsko razpoloženje Karl, ki velja na dvorišču za nepogrešljivega pri vsaki igri. Ampak da bi pa kdaj res kazal do koga majsko vznesena čustva, to pa ne. Ko se zdi, da mu je kdo res všeč, mu eno oko že uhaja drugam… Pa saj ima še čas. Tako mu reče tudi mamica, ko jo vpraša, zakaj on ne more reči »r«, ampak lepo pogrkne, kot bi bil iz Krope doma in ne iz sosednjega bloka. »Jaz sem že zdavnaj določil, kdo me ljubi ali pa mora ljubiti. Mene imajo radi, ker sem pošten, resnicoljuben…« je bil kot po navadi jasen Janez. Da, res je: ko je bila nogometna tekma na dvorišču, so otročaji kar iz kartona naredili transparente in navijali zanj… »Ti bi ukazoval, kdo naj te ljubi? No, vidiš: zato te pa jaz ne,« je kar malce zardela Ljudmila, ki jo vedno dražijo, kako blizu si je prav z Janezkom. Zdi se, da zato zanalašč kdaj pokaže, da to ni res. Pa saj je tisti mali Matej vedno okoli nje: »Ljubezen že, ljubezen, a najprej poroka!« je Ljudmila sklenila z mislijo, ki jo je slišala od mame, ko je govorila o sestrični, ki »da ni pazila, zdaj pa ima ljubezen«. Zoran o ljubezni ni imel kaj posebnega dodati, se mi je pa zazdelo, da šteje lističe cveta marjetice, da bi videl, ali se bo njemu izšlo »ljubi« ali »ne ljubi«. Kajti zadnje čase na dvorišču ni več v ospredju, kot je bil, in se mi zdi, da njegova zvezda ugaša, kot se temu reče.

Dejan je bil modro tiho, ker je bila Alenka z njim že »ljubi«, Ljudmila pa »ne ljubi«. Da bi preusmeril pozornost, je rekel, da je to trapasta igra in bo kmalu mrak in noč in bi »šli lahko zvezde štet na jasnem nebu«! Janez se je namrdnil ob besedi zvezde, Zoran je prikimal, Miroslav pa je umirjeno zaključil: »Mi se še o tem, ali bi se kaj igrali, ne moremo poenotiti. Zato predlagam kompromis. To pa – rad je poučeval otročad o kaki novi besedi – je tako, da se vsi malo ljubimo in malo ne ljubimo, smo pa skupaj tu na dvorišču in se igramo!« Mali Lukec je sesljal levi palec in bil tiho, kar je redkost, ker o vsem, kar ve in česar ne ve, veliko ve.

Iz kuhinje je majsko večerno idilo prekinil glasek: »Če me res ljubiš, boš namesto mene pobrisal posodo!« Pa mi še cvetnega lističa ni bilo treba imeti v roki…