Ker so župani ob razvojni osi 3a, kot se birokratsko reče regiji od Škofljice do Pokolpja, obupali nad hokejskimi menjavami prometnih in okoljskih ministrov, ki se tudi v času debelih krav niso znali zmeniti o umeščanju trase obvoznice v prostor, se zdaj, ko nihče več ne namenja denarja za ceste, kot utapljajoči oprijemajo vsake ponujene slamice. Tako so z obema rokama zagrabili predlog ministra Petra Gašperšiča o razširitvi obstoječe Dolenjske ceste v štiripasovnico, čeprav zoženo. Da ne bo pomote: kratkoročni ukrepi, ki bodo blažili prometne infarkte na Škofljici, dokler ne bo obvoznice, so dobrodošli, a pomembno je tudi, katere pluse in minuse prinašajo.
Študijo o zoženi štiripasovnici (namesto 3,25 metra, kot veleva pravilnik o projektiranju cest, naj bi bili pasovi široki le tri metre), ki so jo pripravili na Prometnotehniškem inštitutu v Ljubljani, je direkcija za ceste že pred šestimi leti zavrnila. Kot ključno pomanjkljivost so izpostavili prometno varnost, za katero tudi pripravljalci študije, profesorji z ljubljanske gradbene fakultete, ne dajo roke v ogenj, temveč predpostavljajo le, da bo zadovoljiva.
Druga možna rešitev situacije na Škofljici – širitev obstoječe ceste v tripasovnico in uvedba reverzibilnega pasu, ki se spreminja s pomočjo talne signalizacije – je obstala v predalu, čeprav celo pripravljalci obeh študij menijo, da je primernejša. Sploh ko gre za Škofljico, ki je tipičen primer ceste, kjer se gneča pojavi le ob konicah. Glavni razlog je spet denar: uvedba reverzibilnega pasu bi stala osem milijonov evrov, zožena štiripasovnica pa pol manj. Jasno, z obubožanim investitorjem, direkcijo za ceste, ki nima denarja niti za krpanje večjih lukenj na državnem infrastrukturnem omrežju, se je težko pogajati. Za škofljiškega župana Ivana Jordana in njegovo pokolpsko kompanijo je razumljivo bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Toda več treznega premisleka bi pričakovali od ministra. Mar ni v zaključni fazi ustanovitev namenskega infrastrukturnega sklada za vzdrževanje, obnovo in novogradnjo državnih cest, ki naj bi sistemsko in trajnostno rešil financiranje državnih cest? Mar res ni vredno še malce počakati in postaviti sistema tako imenovane pametne ceste, ki je v ZDA in marsikje v Evropi že nekaj vsakdanjega?
Ta sistem pušča tudi več manevrskega prostora za morebitne nadaljnje ukrepe. Recimo za uvedbo rumenega pasu do Škofljice, kar je predlagal, a ni bil uslišan, šef Ljubljanskega potniškega prometa Peter Horvat, ki opozarja, da se bo z dvema pasovoma proti Ljubljani upočasnil promet v samem mestu. Poleg dolenjke na Rudniku naj bi se še mnogo večji zastoji kot danes pojavljali na Karlovški, Aškerčevi in Zoisovi cesti. A to je že druga zgodba – za Zorana Jankovića...
