Biti »naš« ima v južnoslovanskih jezikih poseben pomen. V najbolj nenavadnih okoliščinah se zgodi, da ti nekdo da roko čez rame in reče, »pusti njega, vidiš, da je naš«. Ali vsaj pledirajo, da te obravnavajo, »kot da si naš«. Ne splača se upirati, ljubezen razumejo kot posesivno čustvo povsod v Sredozemlju. In v resnici je mnogokrat prav prijetno biti naš.

Z O bella ciao pa sem imel težavo. To je moja pesem. Povsod jo slišim. Za prvi maj sem jo slišal v Trstu, kjer jo je pel partizanski pevski zbor Pinka Tomažiča. Z velikim veseljem do paradoksov so slovenski pevci na trgu, ki ima vsaj dve imeni, peli pesem v italijanščini. Tam je bila nedvomno naša. Ampak slišal sem jo tudi v Istanbulu v Bešiktašu, kjer so ob morju praznovali prvi maj. Z vsaj minimalnim spoštovanjem do avtorskih pravic so besedilo peli v turščini, refren pa v italijanščini. Makedonci pa vse v makedonščini, ker je pesem pač naša. Morda zato, ker jo Grki pojejo tako kot Turki, z italijanskim refrenom, vse drugo pa je v grščini. Med prvimi protesti v Atenah proti varčevalnim ukrepom je bilo pod Akropolo slišati pesem o tem, kako se počutijo ljudje, ki zjutraj prvič srečajo okupatorja. Morda to ni ravno prva pesem, ki ljudem pade na pamet sredi ekonomske krize, prej ali slej pa se spomnijo nanjo in ne morejo mimo nje.

Saj vem, da to več pove o družbah, v katerih se sam gibljem, kot pa o družbenem okolju, v katerem jo pojejo, vendar me je O bella ciao v Skopju zares razveselila. Pred vlado sem jo namreč slišal že drugič. Prejšnji večer jo je orkester na vrtu restavracije Skopski Merak začel igrati po tem, ko je odigral že večino klasičnega makedonskega repertoarja. Če v dveh dneh slišiš isto pesem v dveh popolnoma različnih kontekstih, se o njej sme upravičeno govoriti kot o naši, čeprav jo pojejo v komaj razumljivem jeziku. Misel, da je od Istanbula do Trsta preživela najlepša antifašistična pesem, govori o skupni tradiciji, ki je daleč od trebušnih plesov, suvlakija in šopske solate. Če isto pesem razumejo pri vodnjaku štirih kontinentov, pod konjeniškim spomenikom Aleksandru Velikemu, na trgu Omonia in pod stadionom Bešiktaša, poleg običajnih traparij o spopadu civilizacij in nepremostljivih kulturnih razlikah razumejo tudi kaj drugega.

Skupna tradicija je namreč lahko zelo zabavna in komplicirana reč.

Ampak kako daleč gre naš svet? Bolgarska režiserka dokumentarnih filmov Adela Peeva je pred leti v Istanbulu sedela na večerji skupaj s turškimi, grškimi in srbskimi prijatelji. Orkester je začel igrati eno najbolj znanih turških narodnih pesmi, Uskudar. Prelepa orientalska melodija z violinami, ki zavijajo kot zaljubljeni volkovi na Anatolski planoti. Mehka in nostalgična turška pesem o ljubezni, ki je ostala daleč. Le da je Grk skočil pokonci, da so si Turki prisvojili grško narodno pesem in je Srb preglasil oba s prepevanjem pesmi, ki je ena najlepših, najbolj tradicionalnih in najbolj srbskih pesmi. Adela Peeva, ki je pesem poznala iz mladosti kot sijajno bolgarsko pesem, se je s kamero zapeljala čez Balkan in na različnih koncih dala ljudem poslušati Uskudar. Bosancem je predvajala srbsko izvedbo, Albancem turško in tako okrog do Bolgarije, kjer je zavednim bolgarskim sodržavljanom predvajala turško različico in bila skoraj ob glavo.

Povsod je naletela na isti odziv. Albanci so ji razložili, da so Turki ukradli njihov kulturo, ki je bistveno starejša od njih, v Bosni so jo podučili o sevdalinkah, v Srbiji pa ji razložili, da srbski otroci v šolah pač ne bi mogli peti ustaške pesmi. Ruse kose curo imaš, žališ li ga ti? pač ne more biti nič drugega kot naša pesem, v krajih, kjer je naše lahko samo rezultat ljubezni ali sovraštva. Le da se potem sliši kot Paca Drenovčanka ali Oj djevojko, Anadolko. Vse se lepo izteče, dokler Adele Peeva pesmi ne predvaja domoljubno razpoloženim Srbom v Vranju, ki grozijo s policijo, in bolgarskim rodoljubom. Izbere si skupino, ki se veseli na pikniku in maha z zastavami. Pove jim, da bi jim rada predvajala melodijo, ki je v nekaterih državah otožna ljubezenska pesem, v drugih himna miru, v tretjih emigrantska žalostinka, v četrtih pa vojni marš. Zelo jih zanima, dokler jim ne da poslušati turške izvedbe njihove najljubše pesmi. Vsa nekoliko vsiljiva gostoljubnost se takoj neha. Režiserki pojasnijo, v kako veliki zmoti je, in ji svetujejo, naj se čim prej pobere, ker jo bodo drugače kamenjali.

Saj bi se človek smejal Balkanu, tistemu Balkanu, ki se na avstro-orgskih zemljevidih začne pri Trstu, vendar ima zgodba Adele Peeve simpatično nadaljevanje. Potem ko je pokazala film na nekaj festivalih, so se ji oglasili iz Uzbekistana in Irana, da, khm, lep film, ampak pripoveduje o zelo stari perzijski pesmi. Po daljših zapletih avtorica sklene, da bi utegnila biti judovskega izvora in da je na Balkan pripotovala iz Španije po obali severne Afrike. Tam je potem srečala našo O bella ciao.