Nikomur ni problem poslati denarja, oblačil, mogoče tudi hrane. Ko pa sedijo na polnem avtobusu in vstopi starejša gospa, je težko odstopiti sedež. Kolikokrat opazujem mlade na avtobusu, ki le pogledajo stran ali nadaljujejo pogovor s prijateljem. Nekateri celo pozdravijo starejšo osebo in se ji nasmehnejo, a sedeža ne odstopijo.

Ko sem vprašala nekaj mladih, zakaj to počnejo, zakaj ne bi odstopili sedeža, sem dobila odgovore: »Zakaj pa bi?« Na moj odgovor, da se to spodobi in da starejši težje stojijo, pa so odgovorili: »Tudi mi smo utrujeni.«

Ampak ali so mladi res tako utrujeni? Saj sedijo ves pouk, če odštejemo tisto kratko uro športne. Vem, da šola zahteva veliko zbranosti in da zna biti precej utrujajoča. Ampak mogoče bi mladim vendarle koristilo, če bi nekaj časa stali. Da ne omenjam dobrega počutja, ko narediš nekaj dobrega. Mogoče bi mladim to dalo nov zagon za učenje?

Slišala sem tudi, da odstopanje sedežev ni kul: »Če bi se umaknil, da bi se kdo usedel na moj sedež, bi se mi sošolci smejali. Rekli bi, da sem zmešan.« Ah, dajte no. Mislim, da so že vsi slišali, da morajo misliti s svojo glavo. Namesto da delajo vse tako, da bi bili kul, naj raje naredijo kaj drugače. Mogoče bodo tokrat oni tisti, ki bodo kul. Kdo pa je rekel, da dobrodelnost ni kul?

Da pa ne karam le mladih, tudi starejši niso tako prijazni, kot naj bi bili. »Večkrat sem odstopila sedež starejši osebi, a se mi nikoli ni nihče zahvalil. Nekdo je celo zavil z očmi, češ, šele zdaj mi odstopiš sedež,« mi je povedala neka dijakinja.

Se je tako težko zahvaliti? Razumem, da starejše ljudi bolijo noge, da imajo tudi oni težave in da so slabe volje. Vendar zakaj morajo to slabo voljo širiti na vse druge? Pritožujejo se, da jim nihče ne odstopi sedeža, ko pa jim ga, samo zavijejo z očmi ali se brez besed usedejo. Kakšen nasmeh in tihi hvala bi bila super. Nihče ne bi bil slabe volje.

Super bi bilo, če bi kdaj vprašali, ali vam lahko posameznik odstopi sedež. Mogoče bi kdo z veseljem pomagal, a se boji, kaj bodo rekli drugi. Upajte si vprašati. Mislim, da ne boste ostali zavrnjeni.

Tudi nekaj starejših sem vprašala, zakaj se ne zahvalijo, ko jim nekdo odstopi sedež. Ne boste verjeli, odgovori so bili zelo podobnim razmišljanju mladih: »Zakaj pa bi? To je samoumevno, da nam odstopijo sedež. Ni se treba zahvaljevati.« Sama ne bi bila tako prepričana. Seveda se je treba zahvaliti. To je nekaj človeškega.

A da ne boste mislili, da sedežev na avtobusu ne odstopa nihče. Dobila sem tudi odgovore, ki narišejo nasmeh na obraz. »Vedno, ko sem šla na avtobus, mi je nekdo odstopil sedež in vedno sem se zahvalila,« je na primer povedala gospa iz sosednje vasi. »Večkrat odstopim sedež in vedno dobim nasmeh. Občutek je neverjeten,« je dejal neki dijak.

In ta občutek je res neverjeten. Pomagati nekomu, pa naj bo to še tako majhna pomoč, je vedno navdihujoče in zadovoljivo. Poskusite in videli boste. Mogoče že danes, mogoče jutri. Poskusite skupaj narediti še lepši in prijaznejši svet, kot je že.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.