Tako kot v Ljubljani tudi v Gradcu po mestnem jedru na sprehod vabijo ozke, a živahne ulice, ujete med strnjene hiše s pročelji, na katerih se tradicija in zgodovina prepletata s sodobno arhitekturo in nad katerimi se dviga grajski grič. Na njem pa se je od nekdanje utrdbe ohranila zgolj ena danes najprepoznavnejših turističnih znamenitosti v mestu – urni stolp, zgrajen že v 13. stoletju, ki danes zmede marsikaterega mimoidočega, saj sta kazalca zamenjana, tako da dolgi kaže ure, mali pa minute.
Tako kot slovenska prestolnica se tudi v mestu na avstrijskem Štajerskem lahko pohvalijo z vse večjim turističnim obiskom, saj so lani prvič imeli več kot milijon nočitev, največ obiskovalcev pa si je Gradec, kakor tudi Ljubljano, izbralo za kratek nekajdnevni tako imenovani mestni oddih.
A zelena vzpetina nad hišami s prepoznavnimi rdečimi strehami, živahen utrip starega mestnega jedra, ki z ulic briše besedo »pensionopolis« – ta se je namreč Gradca zaradi visokega števila upokojencev v mestu držala kar nekaj časa –, in vzpenjanje po lestvici prepoznavnih turističnih ciljev niso edine vzporednice med Ljubljano in Gradcem. Tudi v drugem največjem avstrijskem mestu vse bolj nepogrešljivi del turistične ponudbe postaja lokalna kulinarika, ponudbo pa so strnili pod imenom Gradec – prestolnica okusov.
Od kulinaričnih vodenj do piknika sredi mesta
Pohajkovanje po mestu lahko obiskovalci Gradca tako združijo tudi s posebnimi kulinaričnimi vodenji, ki skupine ne popeljejo le od znamenitosti do znamenitosti, temveč tudi v nekatere restavracije, kjer lahko okušajo tradicionalno hrano. Vodenja potekajo ob koncih tedna in medtem ko so petki namenjeni predvsem tri- do štiriurnemu okušanju piva v različnih pivnicah, se lahko ob sobotah in nedeljah udeleženci ustavijo na štirih kulinaričnih točkah. »Ob sredah pa organiziramo kulinarično vodenje po območju Lend, ki je namenjeno predvsem mladim,« ob tem dodaja Susanne Höller, vodja marketinga in prodaje v graškem turističnem centru. »Lend je del mesta, ki se razteza okoli graške Hiše umetnosti in je v zadnjih dvanajstih letih doživela temeljito preobrazbo. Vrata so odprli številni zanimivi lokali in restavracije, okoliš je postal priljubljeno zbirališče vseh generacij, kjer se lahko ozračje kosa z utripom velikih evropskih mest,« še pojasni Höllerjeva, ki pa ob tem priznava, da so morali gostince za sodelovanje najprej navdušiti. »Sprva so se obotavljali in šele nekoliko kasneje spoznali, da se gostje, ki na ogledu poskusijo njihovo ponudbo in so z njo zadovoljni, radi vrnejo tudi ob drugih priložnostih.«
Gradec pa ne ponuja le raznolike izbire restavracij, mesto se namreč v evropskem merilu uvršča v sam vrh po številu dni v mesecu, ko se meščani lahko po nakupih odpravijo na tržnico, kjer lokalni kmetje, teh je samo v Gradcu več kot 800, prodajajo svoje pridelke. Ti nakupi lokalnih jedi se pogosto znajdejo v košarah za piknik. »Kdor nima časa za obisk tržnice ali trgovine, a si kljub temu želi kosilo na bližnjem travniku, pa lahko naroči graško piknik košaro, ki jo s sezonskimi jedmi naročniku napolnijo v nekaterih gostilnah,« pove Höllerjeva in doda, da ob košari s hrano ne manjka niti odeja za sedenje na zelenici, ki je dovoljeno tudi v parku pod urnim stolpom.
Omizje za sedemsto lačnih ust
Tudi letos se bodo, tokrat že šestič zapored, sredi avgusta z graških ulic in trgov mestnega jedra umaknili pešci, stole za dolgo mizo, postavljeno na prostem, pa bo zasedlo sedemsto gurmanov. Graška dolga miza (Lange Tafel der Genusshauptstadt) je vse bolj priljubljen kulinarični dogodek. Na prvi večerji sredi mesta leta 2010 je za mizo sedelo »le« dvesto ljudi, letos pa so vstopnice, ki so jih začeli prodajati novembra, pošle že januarja. Na dogodku stotinam gostom za dolgo mizo postreže 27 kuharskih mojstrov z ekipami, gurmanom pa se med uživanjem v jedilniku s petimi hodi odpira pogled na grajski grič, urni stolp in mestno hišo.
Prav toliko gostov, kot jih bo za ogromno omizje 15. avgusta sedlo letos, torej sedemsto, je za dolgo mizo sedelo tudi lani, ko so tla prekrili s 1350 metri rdeče preproge, postavili 280 metrov dolgo mizo in uporabili 8000 krožnikov.