Prekarizacija, ki poteka že 40 let, je posledica zmagovite ideologije neoliberalizma in individualizacije. Ljudje so ponotranjili tezo, da »ni alternativ« – da je v sodobnem svetu vsak sam in da se mora vsak boriti proti vsem drugim. Namesto »zastarelega« besednjaka solidarnosti, skupnosti, sodelovanja, smo pogoltnili besednjak konkurenčnosti, ekonomske učinkovitosti, tekmovalnosti in, med narekovaji, svobode izbire.
Kako smo lahko to ponotranjili?Ker je bilo vabljivo in ker se je skladalo z idejo individualne svobode, ki se je razmahnila v revolucionarnih 60. letih.
Vsega so torej krivi hipiji.Vsega so krivi hipiji, haha. Emancipatorna gibanja za osebno svobodo ne glede na spol, razred in druge osebne okoliščine so nekaj, kar je vedno vredno podpore. Toda svoboda mora imeti meje, sicer postane sama sebi nevarna. Če razmišljamo o delu, je ta meja minimum splošno sprejetih civilizacijskih načel. Od tod se ne pogaja več. Ni dobro imeti svobode, če se pri tem odpoveš minimumu spodobnosti, če to ustreza trenutnemu stanju na trgu delovne sile ali če je to ekonomsko učinkovito. Tudi sužnjelastniškega sistema nismo opustili zaradi ekonomske neučinkovitosti, ampak zato, ker je bil civilizacijsko nesprejemljiv.
Kakšne so posledice povečevanja prekarnih zaposlitev?Strašne. Čim večja je prekarnost, hujše so posledice za telesno in duševno zdravje ljudi. V Sloveniji ljudje na splošno delajo zelo veliko, precej več kot v drugih primerljivih državah, so utrujeni in nezadovoljni. Prekarnost vpliva tudi na odločitve v zasebnem življenju. Ker nimajo nobene gotovosti, se ljudje vse manj odločajo za otroke. Prekarizacija prinaša tudi razkroj političnih skupnosti. Če si sam in na svoje rame prevzemaš vsa tveganja, nimaš ne časa, ne moči, ne znanja, da bi se politično aktiviral.
Do nedavnega se mi je zdelo, da se stanje le še slabša, da ni nobenega upanja, na srečo pa v zadnjem času z nekoliko več optimizma opažam, da se kažejo premiki. »Dobra družba«, za katero je značilna kakovost delovnih in življenjskih razmer, ni več le sintagma v besednjaku alternativnih sociologinj – državljansko pravico si pridobiva tudi širše. O slabih straneh neenakosti v družbi so začeli govoriti celo mainstreamovski ekonomisti. Upanje vzbujajo tudi mladi. Ti že več desetletij niso bili tako organizirani in politično aktivni kot danes. Vse bolj razumejo, da je njihova usoda v njihovih rokah.
Ideje so, a neke organiziranosti med prekarci še ni na vidiku. Vsaj takšne ne, kot so si jo ustvarili sindikati…Veliko ljudi, ki jih spoznavam doma in v tujini, se trudi v to smer. Pred desetletjem so bili moji študenti precej konservativni. Na predavanjih o alternativnih demokratičnih praksah v ekonomiji, o delavskem lastništvu, o demokratizaciji ekonomskega življenja… so bili precej nezainteresirani. Zdelo se jim je, da govorim o nepomembnih rečeh, o stvareh, ki njihovim karieram ne bodo koristile. Danes poslušajo z zanimanjem, sprašujejo po literaturi…
Spremembe ne prihajajo čez noč. Tudi ideja neoliberalizma se ni prijela takoj. Kdo lahko torej pripomore, da se splošno nezadovoljstvo in zavedanje, da se takšno delo ne spodobi, prenese tudi v prakso?Sindikati so kljub dramatičnemu upadu članstva še vedno ena od moči v družbi, trudijo se za revitalizacijo ideje solidarnosti. Zelo mi je všeč, da mladi sindikalisti zavračajo floskulo, da si mladi želijo fleksibilnosti. Vsi ljudje, mladi ali stari, potrebujejo osnovno eksistenčno varnost. Pomembna so tudi poklicna združenja, na primer zbornice. Če bi morali sindikati skrbeti za finančni minimum in spodobne pogoje dela, bi morale takšne skupnosti skrbeti za spoštovanje spodobno opravljenega dela.
Kako sicer ocenjujete odziv sindikatov na prekarizacijo? Še pred nekaj leti tudi oni o prekarcih skorajda niso govorili.Večinsko javno mnenje tega od njih ni zahtevalo. Ljudje, ki vodijo gibanja, organizacije, poleg zamisli potrebujejo tudi podporo svojih članov. Če podpore v bazi ni, ne morejo nič. Prilagajati se morajo temu, kar ljudje prepoznajo kot vodilno idejo. V tranzicijskem času, ko je bilo ljudi skoraj sram socialistične preteklosti, ni bilo enostavno biti sindikalist. Dobro je, da so sindikati sploh preživeli in da so ohranili kar spodobno moč.
Kakšno moč bi šele imeli s prekarci! Je prihodnost v tem, da se sindikati povežejo z njimi ali da prekarci ustanovijo svoje gibanje?Absolutno se morajo povezati. Prekarci so delavci in vse več delavcev je v prekarnem položaju. Zato bi bila napaka ustvarjati dvojnost in razbijati delovno silo. To je klasični manever kapitala. Vedno je bila rezervna armada delovne sile uporabljena proti moči delavcev. Ideja, da so prekarci nekaj drugega kot delavci, je za delavski razred nevarna.
Delodajalci menijo, da je za porast prekarnih zaposlitev kriva rigidna zakonodaja. Kako bi veljalo zmanjšati velikansko razliko v pravicah med zaposlenimi za nedoločen čas in prekarci? Bi morali zmanjšati pravice prvim, povečati pravice drugim, najti srednjo pot?Absolutno je treba zvišati pravice in določiti spodoben minimum.
Premier Cerar, ki je šele pred kratkim ugotovil, da se v Sloveniji ubadamo s prekarnostjo, vidi rešitev drugje – v povečanju prožnosti.To je nenavaden stavek, ki pa verjetno ni bil mišljen tako. To sklepam tudi po tem, da je ministrica za delo na istem posvetu dejala, da smo dosegli najvišjo raven prožnosti. Res pa je, da voditi malo gospodarstvo v globaliziranem svetu ni lahko. Naša majhnost zagotovo ni prednost, lahko pa nam prav ta majhnost omogoča, da ne bo nihče zagnal vika in krika, če se bomo med sabo zmenili na drugačen način. Alternative obstajajo. Čeprav je zadnjih 40 let dominantna le ena ideologija, pa nikoli ni bilo samo ene vrste kapitalizma, samo enega načina zaposlovanja ali organiziranja ekonomskega dogajanja. Na Danskem, na primer, se v primerjavi z Veliko Britanijo, pa tudi Nemčijo in Francijo, dela bistveno drugače. Spodobneje.
Država doslej glede razmaha prekarizacije ni storila ravno veliko…Morda, a pri tem se pogosto pozablja na občuten dvig mininalne plače leta 2010. Ta dvig je bil odličen korektiv. Brez njega bi v prekarnosti končalo še veliko več ljudi.
Delodajalci se s tem nikakor ne strinjajo, zaradi dviga minimalne plače je bilo tudi po oceni Umarja izgubljenih več deset tisoč delovnih mest.Naloga delodajalcev je, da kar najbolje vodijo podjetja, naloga vlade pa, da poskrbi za socialno sprejemljive minimume za državljane in varovanje osnovnih pravic delavcev. Pri tem je nujna pokončna drža. Treba je imeti celovito strategijo, kakšna bi morala biti skupnost. Odločiti se moramo, ali bomo gradili predvsem na individualni uspešnosti in tekmovalnosti ali pa sta za nas večji vrednoti solidarnost in varnost.
Prekarnost je poskušal zajeziti tudi leta 2013 sprejeti zakon o delovnih razmerjih, na primer z uvedbo odpravnin in višjih prispevkov pri delu za določen čas, uvedbo kvot za agencijsko delo… Koliko je bil uspešen in kaj bi se dalo še doseči?Pomemben se mi zdi zlasti korak proti normalizaciji dela za nedoločen čas, ki bi moralo predstavljati standard. Je pa vlada po drugi stani na žalost spodbujala samostojno podjetništvo, kar ni dobro. To je namreč spet del te neoliberalne logike – da je vsak sam, da je vsak podjetnik, da bo vsak tekmoval na globalnem trgu. To je napačna logika, nismo vsi podjetniki.
Nov pristop je »vsako delo šteje«, da bi torej preko izenačevanja davčnih obremenitev poenotili različne oblike zaposlitev.Glede tega sem zelo konservativna. Številni poskusi izenačevanja so dejansko spodbuda za različne oblike dela, med katerimi so tudi prekarne. Razumem, da je zaradi zelo različnih življenjskih situacij in potreb po usklajevanju različnih delov življenja treba delati na različne načine in da so različne vrste dela enako cenjene. A pri tem ne smemo pozabiti, da je prvenstveno treba poskrbeti za spoštovanje osnovnih standardov dostojnega življenja.
