Na začetku je bil ta svet sam vase zaprt, prepuščen na milost in nemilost od nekoga poklicanih. Trepljali so se po ramah, prirejali pravila, si pripenjali diplome in medalje ter vzvišeno odklanjali vsakršne spremembe, kaj šele sodelovanje. Z leti je lovec postal svoj plen, ostanek teh istih danes prosi pomoč in govori o sodelovanju in povezovanju. Nujno si je treba priznati zgodovinsko resnico: vztrajnost skupine ljudi je ustvarila idejo, ki je ta svet počasi odmikala od umetno izpostavljenega pomanjkanja materiala, informacij in kulture.
Danes je drugače, mnogo bolje… Vino prihaja v vinske bare, vinski bari prihajajo v mesto. V vinske bare prihajajo turisti, celo vinski. V bližnjih restavracijah gostje prebirajo vinsko karto. Iz restavracije si gostje želijo na ogled kleti. V kleti vinarji odpirajo sod za sodom: lesene, jeklene, betonske, okrogle, ovalne, jajčaste. Degustacija utrudi, a pred spanjem si zaspanci želijo kulture: muzike, besed, slik… Svet prihaja k nam v goste, naše vino gre v svet in Slovenija prihaja na vinski zemljevid. O vinu in trti se sprašuje, govori, piše in uči. Učenec počasi prekaša učitelja. Vinarji pišejo članke, čivkajo ali se smehljajo dol iz knjige obrazov. O vinarjih, njihovih družinah in med njihovimi vinogradi se pletejo in zapletajo žlahtne štorije. Pred in potem so kuharske oddaje ali članki, skoraj dnevna stalnica televizijske, radijske ali časopisne hiše. Pravzaprav neverjetno in lepo je tako.
Pravzaprav ta naš slovenski vinski vrt maja 2015 končno brsti, cveti, kipi. Do trgatve je še daleč. Pravi gospodar jo načrtuje že zdaj. Poleg nujnega ohraniti vinograd pred boleznimi in klet čistiti nesnage je treba še umno načrtovati. Kaj dokupiti ali kaj prodati? Kam želimo? Nam do dosega končnega cilja manjka degustacijska soba, nova klet ali posoda, morda soba za goste, več promocije ali več tehnike, znanja? Za končni dober zaslužek trgatve je potrebna razprava in načrt vseh vpletenih sosedov. Tako pridobimo vsi in ne zgolj ta, ki pridela grozdje in vino.
