Krščanstvo in socializem po meri človeka
The Holy Bible je bil in – kot bomo spoznali kasneje iz citata Nickyja Wira – ostaja krščanstvo in socializem po meri človeka. Ne samo po meri, tudi na delu. Angažirani molitvenik in punkovski gospel, ki ne prizanaša nikomur. Manifest generacije, rojene okoli leta 1970, ki se – tako kot Kurt Cobain in River Phoenix – ni našla v knjigi Douglasa Couplanda in je zahtevala odgovore. Manic Street Preachers so jim namreč dali vedeti, da so le del velike medijske prevare in da je celo avtodestrukcija bolj zdrava od sveta, v katerem živimo. Nedolgo zatem je Richey Edwards, kot se bere paradoksalno, to vsem dokazal na svoji koži. Album je namreč tudi kronika evolucije njegove dekadence in preštevilnih zamaskiranih samouničujočih referenc pod kopreno religioznih, političnih in literarnih dovtipov. S politično korektnostjo so Manicsi ponovno dali prvotni smisel pohabljenim besedam in na temeljih protestantske etike dokazali, da je liberalizem padel na testu postmodernizma. S Svetim pismom so utelesili oziroma demaskirali zahodni cinični duh, ki se je skrival za evropsko kolonialno civilizacijo. Družbena angažiranost je bila zavoljo individualne dramaturgije še toliko bolj brutalna in (samo)necenzurirana. Vse, kar je zlasti Richeyju in nekoliko manj Nickyju ležalo na duši, sta sprostila skozi neprecejene verze. Govorila sta z besedami, ki si jih drugi niso upali izreči na glas. Tudi ali prav zato se mnogi leta 1994 niso ali niso hoteli prepoznati v njih, saj so hoteli ohraniti čistunsko predstavo o sebi. Raje so se skrili v zanikanju in kot definitivni morda poslušali radijsko-politično korektne The Cranberries, Oasis ali Suede. Manicsi si niso postavljali vprašanj. Vedeli so, da nihče ni brez greha, in The Holy Bible je postal njihovo zaključeno stališče. Z njim so takratno sedanjost zapisali kot stvarno zgodovinsko resnico v vednost in poduk vsem poznejšim generacijam. Poslušajte ali vsaj preberite si Archives of Pain in paralele med holokavstom in nacizmom na eni ter Miloševićem, Idijem Aminom in Le Penom na drugi strani, in slika bo z današnje distance bolj jasna. Mimo vseh klišejev, mimo vseh prispodob, nekorektno na robu obupa kot kruta in neolepšana realnost. Takšne vsebine so seveda takoj klicale po komercialnem fiasku, a hkrati zagotavljale veliko več – trajno vrednost.
Razprodani koncerti
Ko sem govoril z Nickyjem Wirom, mi je med vrsticami zaupal, da v grobem razmišljajo, da bi na posluh postavili The Holy Bible v celoti; od pesmi do pesmi, tudi zato, ker jih nekaj še nikdar niso izvedli v živo. Nič velikega, krajša turneja po nekaj klubih. To je bilo le praizhodišče ali izziv, pravi razlogi tičijo drugje ter imajo z jubilejem le podatkovno ujemanje. Poleg spomina na nesrečnega Richeyja Edwardsa – album je po svoje njegov rekviem – so Manicsi spoznali, da se svet prav nič ni spremenil na bolje v vmesnih dvajsetih letih, da se še vedno vrti v nepravo smer in da se takratne vsebine iz dneva v dan le posodabljajo. Nič čudnega, da je Nicky predzadnjo skladbo The Intense Humming of Evil pospremil z besedami: »Mislil sem, da bo minilo, a občutek imam, da sem še bolj nesrečen kot pred dvajsetimi leti.« Zlo je ostalo enako, le njegove pojavne oblike so danes nekoliko drugačne in razmnožene. Odrska scena je bila tako prevlečena z vojaškimi maskirnimi ponjavami, med katerimi je zelo razpoloženi bend sproščal svojo nakopičeno jezo. Prav v njej so našli izhod, da so vedno stopili korak naprej. To je bila že od nekdaj njihova usoda. Revolt. Manicsom se zato ni bilo treba opravičevati, da so se odločili za turnejo The Holy Bible. Vemo, da tega niso naredili zaradi denarja, sicer bi izbrali za svojo »sveto« pridigo večje odre. Poteze seveda niso mogli nadzorovati, ko so jo objavili na spletni strani. Vseh pet koncertov je bilo takoj razprodanih, tako da je Manchester dobil en in London dva dodatna datuma. Povpraševanje je bilo nekajkrat večje od ponudbe, vstopnice na črnem trgu so dosegale celo dvakratno ceno od osnovne. Tega si zagotovo niso želeli, a tudi preprečiti niso mogli.
Bolj primernega prostora za Sveto pismo kot v koncertno dvorano Albert Hall predelano staro metodistično cerkev si Manicsi res niso mogli izbrati. V njem je bilo dovolj prostora za lepoto, ki ne zna in ne more nehati trpeti ter je bila z mračnimi barvami projicirana skozi živo srce. Nikdar prej in nikdar pozneje nikomur ni uspelo tako neopazno skladbe navdahniti z gotiko Joy Division in kitarsko punkovsko paniko kot prav Manicsom v tem trenutku. To jim je tudi močno zožilo manevrski prostor, a odprlo vrata introspektivnemu dojemanju okolice. Bojazen, kako bodo odreagirali na nekdanjo estetsko ekstremnost, je bila odveč. Če odmislimo nekaj uvodnih tehničnih težav, so znova nazobčali robove, ki jih trinajst pesmi na albumu zahteva. Prostora za optimizem in razbremenjenost ni, saj je lepota postala (večni) begunec, ki ga iščemo na napačnem mestu. Postindustrijski modeli so naše poglede usmerili drugam, proč od nje. Richey je znova spregovoril skozi svoje tri alter ege, ki Sveto pismo nosijo v sebi in njegovo občutljivo notranjost podal novemu stoletju. Nobenih cenenih modrosti, niti pretiranih nagovorov – še vedno je to tisti isti bend, le da tokrat z vzajemnim odnosom do življenja. Manic Street Preachers so ostali zvesti sebi in svojemu poslanstvu ter za trenutek ustavili neskončnost, kjer je The Holy Bible.
