Na ljubljanskem Kongresnem trgu se je v minulih dneh ustavil nevsakdanji kuharski pripomoček. Velik gradbeni žerjav ne sodi v kuhinje niti ljubiteljskih niti profesionalnih kuharjev, toda tokrat je bil neizogiben del drugačnega kulinaričnega doživetja. Na žerjav je bila pritrjena železna konstrukcijska jedilna miza z delovnimi površinami in stoli za slaba dva ducata gostov, ki so si zaželeli nekoliko drugačno kosilo ali večerjo. Na delno ograjen Kongresni trg je namreč prispela svetovna uspešnica Dinner in the Sky (Večerja nad oblaki), ki je obnorela tudi Slovence. Več kot tisočkrat so jo v zadnjih osmih letih že izvedli v več kot 47 državah sveta, potem ko sta se združitve kulinaričnega doživetja s preoblikovanim konceptom skokov z elastiko domislila lastnik marketinškega podjetja David Ghysels in Stefan Kerkhofs.
Pogled na mesto in v globino
Gospa Nina se je z družino pravkar oglasila pri skorajda letališkem načinu prijave na polet. Čekiranje je bilo hitro, brez pregledov ročne prtljage ali tehtanja kovčkov. Ko je v čakalni loži z možem in sinovoma, 9-letnim Martinom in 11-letnim Petrom, čakala na »polet« nad strehe Ljubljane, so bila pričakovanja v zvezi z enournim lebdenjem v družbi kulinaričnega mojstra Luke Jezerška precejšnja. »To je čudovita stvar. Redko imamo priložnost izkusiti kaj drugačnega. Tudi sicer smo veliki gurmani,« je dejala. Razlagala je, da so se za kosilo nad oblaki odločili tako zaradi gurmanske izkušnje kot zaradi same atrakcije. Martin in Peter sta tako kot njuna mama v en glas zatrjevala, da ju ni strah dviga na 50 metrov višine.
Pogled na nasmejano skupino gostov, ki so pravkar zapuščali prejšnji dvig v višave, je poskrbel za olajšanje pri vseh tistih, ki jim nelagodje pri dvigu v višino nekje med želodcem in dvanajsternikom ni dalo miru. Če tiščanje v prsih kljub temu ni izginilo, je imel organizator dogodkov Uldis Kanlins pripravljen naslednji nasvet. »Ljudem povemo, naj takoj po dvigu ne pogledajo dol. Naj raje najprej uživajo v pogledu na mesto,« je razlagal. Medtem se je čakalna loža napolnila z gosti, omizje pa je utečena skupina osebja polnila že z novimi pogrinjki, kozarci in pripravljenimi jedmi.
Meščansko na moderen način
Tako kot pri poletih z letalom je tudi tukaj po čekiranju sledilo vkrcanje. Z varnostnimi pasovi so vse goste – družine in pare različnih generacij – dobro privezali na udobne usnjene sedeže in le nekaj minut pozneje, ko se je omizje neslišno začelo dvigati na potovalno višino, je na sredini priklenjeni varnostnik Jaroslav dal še zadnje napotke za varen polet. »To bo hudo dobro,« je v angleškem slengu dejala mladenka na drugi strani omizja. Ko je mojster Jezeršek začel točiti vino, napetosti med gosti ni bilo več čutiti. »To je občutek, ki ga verjetno vsi prvič občutimo. Tla niso najbolj ravna,« je z nasmehom na obrazu prve vtise strnil eden od gostov. Pogledi so švigali proti ljubljanskemu gradu, stolpnici na Trgu republike in Nebotičniku, s katerimi smo bili na isti višini. Prvi adrenalinski občutki so po skoraj obveznih selfijih med pticami in oblaki dali prostor še kulinarični izkušnji. Ob počasnem rotiranju omizja sta Jezeršek in njegova pomočnica Simona gostom ponudila hladno predjed mariniranih špargljev z jagodami, mladim kozjim sirom in medenim prelivom. Tako pri prvem kot glavnem hodu se je na krožnikih zvrstila stara ljubljanska meščanska kulinarika v moderni preobleki.
»Za ljubljansko meščansko kulinariko so bile značilne sestavine, ki so se takrat dobile na tržnici iz okoliških krajev. Iz polhograjskih koncev je na mizo prišla skuta, iz Trnovega pa solata in šparglji. Veliko je bilo dušene govedine, praženega krompirja, žabjih krakov, raznih štrukljev in potic,« je tik pred serviranjem glavne jedi razlagal Jezeršek, ki je z družinskim gostinstvom za prireditev svetovne uspešnice Dinner in the Sky sam poiskal organizatorje. Njegovi krožniki ob kulinaričnem dvigu v višave so ponazarjali mešanje različnih kulinaričnih vplivov, ki so se v minulih stoletjih dogajali v Ljubljani. »Tukaj so se srečale alpska, panonska in sredozemska kuhinja. V Ljubljano so ljudje prinašali svoje kulinarične tradicije, ki so se vključevale v tukajšnjo gastronomijo,« je še povedal in se lotil serviranja telečjih ličnic z gomoljno zelenjavo ter korenčkovimi krompirjevimi štruklji na jurčkovem šugu z meto nudelnico.
Vmesni postanek za sladico
Glavno jed so gostje med oblaki hitro snedli in že je bil čas za vmesni pristanek. Omizje je potrebovalo še zadnji hod – sladico, za katero pa med majhnimi delovnimi površinami ni bilo dovolj prostora. »Komaj smo se navadili, je že konec,« se je med gosti zaslišalo ob spustu po skutne strnjenke s pehtranom in malinami. Navdušenje je bilo zato toliko večje, ko se je počasno žličkanje sladkega zaključka ponovno nadaljevalo v rahlo vetrovnih višavah.
Za Jezerškovo ekipo se je tako končal eden od 15-dnevnih kulinaričnih poletov, ki za podjetje ob malce drugačnem izzivu cateringa predstavljajo predvsem dober posel. Tik pred prihodom naslednjih gostov ga je zmotil še Bojan Rupnik s svojo 14-letno hčerjo Tinkaro. Navdušen se mu je zahvalil za edinstveno kulinarično doživetje, ki jima ga je podarila žena. »Sama ni hotela, saj se boji višine,« je odsotnost žene pojasnil Rupnik. Luka Jezeršek kljub številnim dvigom v višave v minulih dneh za višinsko boleznijo ni bolehal.
