V Indoneziji so leta 1965, ko je general Suharto z vojaškim državnim udarom vrgel Sukarnovo vlado, pobili skoraj dva milijona komunistov oziroma tistih, ki so jih tako imenovali, to pa so bili zlasti sindikalisti, delavci in kmetje.
Joshua Oppenheimer, rojen leta 1974 v Austinu v Teksasu, je diplomiral iz filma na Harvardu, doktoriral na londonski University of Arts, zdaj pa predava o dokumentarnem filmu na univerzi Westminster. Posnel je že nekaj celovečernih dokumentarnih filmov, nazadnje dva o tem pokolu – pri dveh milijonih žrtev je že mogoče govoriti o genocidu – v Indoneziji pred 50 leti: Teater ubijanja (Act of Killing, 2012) in Pogled tišine (The Look of Silence, 2014). Za oba je prejel kup nagrad, s Teatrom ubijanja evropsko nagrado za najboljši dokumentarec in nominacijo za oskarja, s Pogledom tišine pa veliko nagrado žirije na beneškem festivalu, nagrado kritiškega združenja Fipresci idr.
Oba filma govorita o tem, o čemer se v Indoneziji ni govorilo. Ni pa se govorilo zato, ker so storilci množičnih pobojev (pripadniki paravojaških enot, rekrutiranih iz kriminalcev) ostali nekaznovani in so še dolgo strašili okoli, kot zato, ker so tudi njihovi politični in vojaški naročniki še vedno na oblasti. Toda odkar sta bila filma prikazana tudi v Indoneziji, genocid, storjen pred 50 leti, ni več tabu, nama je v pogovoru povedal Joshua Oppenheimer, ki se je udeležil ljubljanske premiere Pogleda tišine.
Filma Teater ubijanja in Pogled tišine ste ustvarjali skoraj vse desetletje. Kako se je sploh začela vaša zgodba z Indonezijo?Pravzaprav po naključju, ko sem leta 2001, v času podiplomskega študija v Londonu, dobil priložnost pri snemanju dokumentarnega filma v Indoneziji. Na tak način naj bi pomagal plantažnim delavcem, ki so želeli ustanoviti sindikat in si tako zagotoviti vsaj osnovne delavske pravice.
Njihov belgijski delodajalec je od njih med drugim zahteval, da so brez zaščitnih oblek uporabljali herbicid za zatiranje plevela, ki pa je bil tako strupen, da so delavke zaradi uničenih ledvic umirale pri štiridesetih letih. Ko so delavci zahtevali vsaj zaščitne obleke, je delodajalec najel člane paramilitaristične organizacije Pancasila Youth, ki so delavkam grozili in jih celo napadli. Delavci so takoj odstopili od svojih zahtev, na moje začudenje pa so mi razložili, da se razmere od 60. let preteklega stoletja niso dosti spremenile. Njihovi stari starši in starši, ki so bili takrat člani sindikata, so bili ubiti, ker pa so storilci še vedno na oblasti, so bili delavci prepričani, da jih čaka enaka usoda.
Takrat sem se poglobil v indonezijsko zgodovino in ugotovil, da je imela poleg vojske prav Pancasila Youth glavno vlogo pri izvajanju genocida leta 1965, v katerem je bilo ubitih od 500.000 do 2.000.000 ljudi. Ker so storilci še vedno na oblasti, se o tem ne govori, ljudi pa preveva strah, ki obvladuje celotno indonezijsko družbo.
Najprej ste začeli snemati film Pogled tišine, v katerem ste raziskovali zgodbe žrtev, vendar ste prej dokončali film o storilcih, Teater ubijanja. Zakaj tak vrstni red?Prva družina, s katero sem začel delati, je bila Adijeva družina, ki jo lahko vidite v filmu Pogled tišine. Razlog za to je bil preprost, saj je bil njihov najstarejši sin ubit leta 1965, vendar pa je v nasprotju z drugimi žrtvami, ki so izginile dobesedno brez sledu, njegov umor imel priče. Razumljivo je, da so bili njegovi starši travmatizirani, vendar je trajalo kar nekaj časa, da sem ugotovil, kako globoka je pravzaprav njihova travma. Adi, ki je tudi osrednji protagonist v filmu Pogled tišine, ni poznal svojega brata, saj je bil rojen precej kasneje, vendar pa mu starši zaradi strahu pred storilci nikoli niso razložili, kaj se je zares zgodilo. Predstavljajte si, da nekdo umori vašega bližnjega, pa si o tem ne upate govoriti niti s svojo družino.
Kakšno je stanje v Indoneziji, sem spoznal tudi sam, ko nas je po treh tednih snemanja filma obiskala vojska in prepovedala nadaljnje snemanje. Sam sem že hotel odnehati, vendar so me Adi, njegova družina in sorodniki drugih žrtev prepričali, da sem projekt nadaljeval. In prav Adi je bil tisti, ki mi je predlagal, naj namesto sorodnikov žrtev začnem intervjuvati storilce. Rekel mi je, da želi izvedeti, kaj se je zgodilo z njegovo družino, z njegovo vasjo in s celotno državo, da je še vedno ujeta v tem krču strahu.
Kako pa ste pristopili k storilcem, navezali stik in pridobili njihovo zaupanje?Na začetku me je bilo seveda strah, saj si nisem predstavljal, kako se bodo odzvali. Intervjuje sem tako začel s povsem splošnimi vprašanji, vendar so na moje presenečenje že po nekaj minutah pogovora sami začeli opisovati poboje. Njihovi opisi so bili zelo podrobni, hvalili so se s tem, kar so storili, ko so o tem pripovedovali, jim je na ustih igral nasmešek.
Prav to hvalisanje morilcev je tisto, kar v vaših filmih deluje najbolj osupljivo in pretresljivo, skoraj bolj kot sami poboji.Tudi sam sem potreboval kar nekaj časa, da sem šel skozi to. Po številnih intervjujih s storilci pa sem ugotovil, da je to hvalisanje pravzaprav pretvarjanje, neke vrste obrambni mehanizem, ki so ga razvili, da lahko shajajo s tem, kar so storili. Nihče od njih ni ponosen na to, kar so storili, njihovo hvalisanje pa je zgolj znamenje te negotovosti, ki jih razžira.
Za film Teater ubijanja ste intervjuvali in posneli več deset storilcev, vendar ste film v končni fazi zgradili na zgodbi Anwarja Conga. Kaj v zvezi z njim vas je prepričalo, da je pravi intervjuvanec?Prav Anwar je bil tisti, ki mi je pomagal razumeti, da je hvalisanje zgolj krinka. Že prvi dan, ko sem ga spoznal, me je peljal na kraj, kjer je pobijal ljudi. Peljal me je na teraso, ki jo vidite v filmu, in prikazal, kako je z žico davil svoje žrtve. To je naredil na izzivalen in hvalisav način, kar me ni presenetilo, saj sem to videl že pri drugih storilcih. Kar je bilo pri Anwarju drugače, je bilo dejstvo, da je ob tem takoj povedal, kako so bile videti žrtve, med svojim prikazom pa se je tudi sam postavil v vlogo žrtve. Prav to identificiranje z žrtvami je bilo nenavadno, ko pa je začel govoriti še o duhovih umrlih, ki ga preganjajo v sanjah, sem vedel, da bom lahko z njim komuniciral na drugačen način.
V tistih prizorih v filmu, v katerih Anwar s pajdaši ponovno uprizori poboje, njegov občutek krivde ni ravno očiten.Mislim, da se vsi storilci, ki sem jih srečal in jih intervjuval, zavedajo, kaj so storili, vendar nosijo to krinko, o kateri govorim, saj je to edini način, da se lahko soočijo s težo lastnega zločina. Pri Anwarju nisem nikoli iskal opravičila za to, kar je storil, želel sem samo razumeti, kako je lahko pobil toliko ljudi in kaj je moral narediti kasneje, da ni znorel zaradi slabe vesti.
Dejanje uboja je seveda moralno zavrženo, vendar je človeško dejanje. Človek je edina žival, ki pobija lastno vrsto tako učinkovito in v takem številu, pri čemer si lahko celo dopoveduje, da je naredil pravo stvar. A naj bo uboj še tako »človeško« dejanje, je obenem tudi, če ne predvsem, travmatično dejanje. Ko gre za množične poboje, se posameznik pridruži skupini in se za nekaj časa odpove svoji individualni morali. Genocide se lahko stori edino na tak način. Storilci kot posamezniki pa se morajo nato sami sebi opravičevati do konca življenja in se soočiti s svojimi dejanji, saj je njihova vest v takih primerih hudo obremenjena.
Ko Anwarju in njegovemu kolegu, prav tako morilcu, postavite vprašanje, kaj si mislita o propagandnem filmu, ki ga je posnela vlada, da bi očrnila komuniste, dobite zelo različna odgovora. Anwar verjame, da je film prikazal resnico, njegov kolega pa jasno in glasno pove, da je vse skupaj ena sama laž.Oba sta vedela, da je film lažna propaganda, vendar si Anwar dolgo tega ni upal priznati na glas. Na koncu je rekel: »Vem, da je to laž, vendar se prav zaradi tega filma ne počutim tako grozno.«
Kot sem že rekel, storilci dobro vedo, kaj so zagrešili, vendar si lažejo, da lahko shajajo sami s seboj. Prav ta kognitivna razklanost je po mojem mnenju razlog in vir vse človeške zlobe. Morda obstajajo tudi ljudje, ki dejansko ne vedo, kaj je prav in kaj narobe, vendar je takih zelo malo. Večini ljudi je jasno, kaj je prav in kaj je narobe, vendar se grozote, kot je genocid, ponavljajo skozi vso človeško zgodovino. Vzrok človeške zlobe je tako po mojem mnenju odvisen od tega, v kolikšni meri smo sposobni lagati samim sebi. Te laži so tiste, s katerimi opravičujemo svoja dejanja, v širšem smislu pa te laži postanejo zgodovina, ki jo pišejo zmagovalci.
Film Pogled tišine obvladuje močna in jasna metafora – okulist, sorodnik žrtev, je tisti, ki morilcem meri dioptrijo in jim predpisuje nova očala. Je šlo za naključje ali ste metaforo ustvarili namerno?Že na začetku je bilo jasno, da gre za močno metaforo o tem, kako Adi pomaga spregledati tistim, ki so namerno slepi. Ko smo začeli snemati film Pogled tišine, sem hitro ugotovil, da so bile te konfrontacije relativno varne. Adi je imel kot okulist določeno avtoriteto, saj je morilce prav s tem, da jih je obravnaval kot paciente, nekako razorožil, obenem pa je bil on tisti, ki je določal dolžino pregleda in je tako lahko podaljšal pogovore ter izvedel več, kot bi sicer.
Anwar je očitno tudi velik ljubitelj filmov, razume filmsko govorico in ve, kako bodo gledalci videli in razumeli določene prizore. Je vedel tudi to, kakšen bo film Teater ubijanja?Na neki način je že na začetku vedel, kaj bo film povedal in kako bo predstavljen on sam. Ljudje so mu ves čas prigovarjali, naj ne gre v ta film. Tudi v filmu lahko vidite, kako mu prijatelj svetuje, naj odstopi, saj bodo na dan prišle stvari, za katere je bolje, če jih nihče ne ve. Opomni ga, da bo film Indonezijcem pokazal tisto, kar so že ves čas slutili.
Anwar pa je bil prepričan, da moramo film dokončati in na glas povedati tisto, o čemer so ljudje prej samo šepetali. Ko je bil film končan, ga najprej sploh ni hotel gledati. Šele ko so se indonezijski mediji razpisali o filmu in se je odprla razprava o genocidu, si je na moje prigovarjanje vendarle ogledal film. Ko se je odvrtela odjavna špica, ni hotel govoriti, rekel je samo: »Joshua, ta film pokaže, kaj pomeni biti jaz.«
