Poleg kronične suše v klubskih blagajnah je velika rakava rana slovenskega klubskega rokometa tudi neustrezen tekmovalni sistem v prvi ligi, ki ima številne negativne posledice. Prav sedanjo ligo 14 klubov za neustrezno ocenjujeta tudi Miro Požun, trener in nekdanji selektor, in Roman Pungartnik, nekdanji rokometaš in reprezentant.

Zaradi kupčkanja, vrtičkarstva in vračanja uslug in interesov posameznih klubov v tej sezoni v prvi ligi nastopa kar 14 ekip. »Že večkrat sem predlagal in pričakoval zmanjšanje števila klubov, a zgodilo se je ravno nasprotno. Povečanje števila klubov je kompromis, ker večina klubov nima (pre)velikih tekmovalnih ambicij, je pa zanje lepo igrati v prvi ligi. Liga 14 je dobra le za manjše sredine in klube, ki so v bistvu drugoligaški, a zaradi igranja v prvi ligi v svojem okolju pomembnejši in zaradi tega verjetno tudi lažje nabirajo sredstva. Za najboljše klube je takšna liga slaba rešitev: igrajo preveč tekem s slabimi nasprotniki, zaradi česar igralci niso motivirani in angažirani. Potem pa gredo v Evropo, kjer so povsem drugačne razmere in okoliščine, zato so naši igralci in ekipe tam hendikepirani in posledično manj uspešni,« ocenjuje Miro Požun, ki meni, da bi morali prvo ligo nujno zmanjšati na osem ali največ deset klubov. Za Celjani, Velenjčani in Mariborčani, ki so razred zase, so preostali klubi daleč zadaj. Po Požunovem mnenju bi zato potrebovali še vsaj dva kakovostna kluba, da bi bila konkurenčna in bi na igrišču ogrožala vodilno trojico. Pravi, da je zdaj poraz katerega izmed vodilne trojice proti drugim klubom čudež, če pa igrajo normalno, se to skoraj ne more zgoditi. To ni zanimivo za nikogar in je antipropaganda za rokomet.

Požun o izgubi vpliva na Balkanu

Kot posledica stalnega zmanjševanja proračunov klubi ne morejo zadržati niti kakovostnih tujcev niti mladih domačih igralcev. »Ko mladi domači fantje prerastejo slovenske okvirje, se zaradi denarnih razlogov in igralskega napredka zlahka odločajo za tujino. V domači sredini težko napredujejo, saj potrebujejo konkurenčnejše okolje, igranje v močnejši ligi, težje tekme, nove izzive... Takšne domače igralce je težko oziroma nemogoče zadržati, žal pa tudi ni nobenih odškodnin ali pa so smešno nizke, da bi lahko klubi z njihovo prodajo kaj zaslužili,« pravi Požun, omeniti pa velja, da trenutno v prvih ligah po Evropi igra več kot 40 slovenskih rokometašev. Ko so Celjani leta 2004 stopili na vrh Evrope, so imeli pet tujcev, pri čemer sta Dejan Perić in Sergej Rutenka kasneje dobila slovensko državljanstvo. Zdaj imajo štiri tujce (Gorenje pet, Maribor tri), očitno pa Slovenija postaja za rokometne tujce le tranzicijska država na poti v večje in bogatejše evropske klube. Požun priznava, da si naši klubi ne morejo privoščiti nakupov tujih zvezdnikov, ampak le mladih, neizkušenih in neuveljavljenih tujcev. Če postanejo nosilci igre, pa po sezoni ali dveh odidejo naprej in klub se znajde v začaranem krogu. Balkan oziroma območje nekdanje Jugoslavije je že od nekdaj glavno območje nakupa slovenskih klubov, a v zadnjem času predvsem Zagreb in Vardar pobereta večino dobrih igralcev ali pa gredo mimo Slovenije neposredno v druge klube po Evropi. A iz Celja in deloma še Velenja se je večini »Balkancev« uspelo prodati v večje in bogatejše evropske klube, zato imata po Požunovem mnenju vsaj dober imidž. Vsaj na račun tega še lahko dobita kakšnega dobrega mladega tujca, a če ne bo denarja, se jima bodo vedno bolj izogibali.

Pungartnik za deset ali osem klubov

Leta 2004 je Požun kot trener Celja osvojil naslov prvaka Evrope. »Takšen dosežek je nemogoče ponoviti, to je utopija za slovenski rokomet. Od širšega evropskega vrha se že nekaj časa oddaljujemo in se bomo še naprej. Nekoč smo imeli pet klubov, ki so nekaj predstavljali v Evropi: Celje, Prule, Gorenje, Gold Club in Cimos. Zdaj so trenutno Celjani edini, ki jim še deloma uspe capljati za evropsko špico, a tudi oni težko pridejo med 16 najboljših v Evropi, kaj šele med osem. V preteklosti smo bili vsi tako razvajeni, da je bila že uvrstitev v četrtfinale ali celo polfinale v Evropi ocenjena bolj ali manj kot neuspeh,« se spominja Požun. Da je pomanjkanje denarja tesno povezano z uspehi, potrjujejo tudi naslednji podatki: v sezoni 2010/11 je skupni proračun 12 slovenskih prvoligašev znašal okoli 9,5 milijona evrov, v naslednjih dveh 8,9 in 8,2 milijona, v minuli le 4,8, v tej sezoni (s 14 klubi) pa okoli 5 milijonov evrov.

Pred leti naj bi bila slovenska liga po kakovosti celo tretja v Evropi, a nekdanji rokometaš in reprezentant Roman Pungartnik se s tem ne strinja. »To je lahko stvar debate, a natančna analiza bi pokazala, da nikoli ni bilo tako. Liga je bila dobra, a nikakor ne tretja v Evropi. Sedanja liga 14 klubov pa je ena največjih neumnosti. Smiselna bi bila liga desetih, če ne le osmih klubov. To bi prineslo večjo kakovost, več težkih in izenačenih tekem, večji obisk in odziv sponzorjev ter večjo medijsko pozornost. Zdaj smo se vrnili v čase, ko Celjani v povprečju zmagujejo s 15 goli razlike, kar je nesmiselno in od česar nihče nima nobene koristi. V ligi je večina tekem dolgočasnih, zato pada zanimanje za rokomet,« se zaveda Roman Pungartnik. O končnici le štirih najboljših dodaja: »Tako kot celotna liga 14 klubov je tudi končnica pisana na kožo manjšim klubom. Za preostalo deseterico so stroški brez končnice manjši, a po koncu rednega dela so potem skoraj pet mesecev brez tekem. Klubi, za katere je že pred začetkom sezone jasno, da bodo uvrščeni nekje od petega do desetega mesta, ne igrajo za nič. Torej je vseeno, ali si peti, osmi ali deseti. Pa še končnice za obstanek ni. Takšen tekmovalni sistem je nesmiseln.«

Slovenske klube so pred leti vabili v regionalno ligo Seha, a zaradi kakovosti domačega tekmovanja vanjo niso želeli. Zdaj bi v njej želeli igrati, a jih Seha brez visokega denarnega prispevka noče v njej. »Škoda, da nismo bili složni pred štirimi leti, ko nas je Seha vabila, želela in potrebovala. A od takrat smo se v slovenskem rokometu bolj ali manj le kregali in izgubili na mnogih področjih. Seha ima tako minuse kot pluse, a je slednjih precej več. Toda vse, kar ponuja Seha, bi lahko imeli v slovenski ligi, če bi se znali pogovarjati in dogovarjati, če ne bi prevladovali parcialni interesi, vrtičkarstvo, vračanje v preteklost, iskanje dežurnih krivcev, podtikanja... Manjši slovenski klubi so načeloma proti Sehi, ker potem v rednem delu prvenstva ne bi mogli igrati proti najmočnejšim domačim ekipam. A po drugi strani nasprotujejo obširnejši končnici, v kateri bi imeli priložnost igrati na primer s Celjani in Velenjčani. Čudno, ali ne?«