Posledično naj bi se zvišala tudi povprečna starost, s 35 na 46 let. Starejša ko je populacija, vedno manj ljudi dela in vedno več ljudi postane odvisnih. Produktivnost države se zniža in gospodarska rast se ustavi. Na prihajajoči problem pa se kitajska država zelo dobro pripravlja. Že leta 2007 so dali v svoje prioritete, da je treba poskrbeti za starejšo populacijo. Leta 2013 so sprejeli zakon, ki ureja finance in pravice starejše populacije. Države tako staranje prebivalstva ne bo presenetilo. Še vedno pa najboljše zdravilo za staranje prebivalstva ostaja izobrazba. Ta dvigne produktivnost delovne sile in tako lahko manj ljudi poskrbi za več upokojencev. Trenutno Peking vlaga dobrih 200 milijard evrov na leto v boljšo izobrazbo svojih študentov. Do sedaj Kitajska teh problemov ni imela. Ugodna demografska slika, ko je bilo delovne sile od leta 1980 pa do 2010 vedno več, odvisnega prebivalstva pa vedno manj, je pomenila visoko gospodarsko rast. Vendar, kot vidimo, demografske dividende ne trajajo večno. Zato so tudi že omilili zakon enega otroka. Potrebna bo tudi pokojninska reforma, trenutno je zakonska meja 60 let za moške in 55 za ženske. Ta meja je bila postavljena v letu 1950, ko je bila življenjska doba precej krajša. Če dvignejo upokojitveno mejo na 65 let, bi več kot 40 milijonov ljudi ostalo v delovni sili. Seveda je treba obenem poskrbeti še za zdravstveni sistem in osnovo zdravstveno zavarovanje. Po drastičnih reformah v zadnjih letih naj bi bilo trenutno v osnovni zdravstveni sistem, ki stane 20 dolarjev na leto, vključenih kar 95 odstotkov vseh prebivalcev. Seveda pa so vrste pri zdravnikih dolge, kar pomeni, da je brez dodatnega plačila z gotovino hitro in kvalitetno oskrbo skoraj nemogoče dobiti.
Vidimo, da demografske težave na Kitajskem postajajo vedno večje, vendar jih lahko s pravilnimi potezami kitajska vlada omili. Trenutno gredo njihovi ukrepi v pravo smer. Tako lahko prebivalstvo obenem postane starejše in bogatejše.
