Ne gre samo za glasbene festivale, ki jih je največ, ampak tudi za filmske in gledališče festivale. Zgleda bližnjih filmskih festivalov sta motovunski in izolski. Izvrsten domači primerek razvoja majhnega mednarodnega glasbenega festivala v majhnem kraju je Jazz Cerkno, ki ravno ta teden praznuje dvajseto obletnico. Ni edini v regiji, tu je vsaj še tolminska Sajeta z drugačno obliko ustvarjalne rabe prostega časa, danes preteče stisnjena med bolj množične zabave s taborjenjem ob Sotočju s komercialnejšo noto. Pri glasbenih festivalih je pomembno vlogo odigrala njihova takojšnja vpetost v mednarodno ekonomijo žive glasbe. Glasbene forme in zvrsti, ki so bile bolj eksperimentalne v hotenjih in držah njenih snovalcev in poslušalcev – nova muzika, improvizirana godba, sodobni jazz in druge robne godbe – so vedno nastajale in zorele v živo, dobesedno naredile so se na odru v interakciji s publiko. Tudi manj stanejo, s honorarji glasbenikom vred. Ta nujnost koncertiranja velja tudi za tradicionalne glasbe in njihove festivale, za ljudske (folk) godbe ali oživljanje »stare glasbe« iz renesanse in zgodnjega baroka – domača zgleda sta festivala v Radovljici in Brežicah. Jazz Cerkno je zgled majhnega prodornega festivala nove muzike, in če smo odkriti, ne ravno glasbe, v kateri bi brezmejno uživali ob vsaki priložnosti.

Konteksti oblikovanja majhnih avantglasbenih festivalov so bili različni. Evropska festivalska geografija je razpredena od konca sedemdesetih let: seže od panonskih vasi, alpskih zaselkov, obmorskih krajev do skandinavskih naselij. Eden glavnih vzvodov za delanje festivala je bil običajni krajevni dolgčas, občutenje kulturnega mrtvila, znamenje zastalega ali neenakomernega razvoja. Po navadi se je gruča zainteresiranih krajanov – ni nujno mladih – stepla s preganjanjem dolgčasa tako, da je na noge postavila festival, ki je predstavljal njihov priklop na »svet« in prekinil zanje mrtvi tek časa. Ponekod so ga gradili iz nič, drugod iz pridobljenega prostora, ki je bil povezan z obratovanjem oštarije, kluba, majhnega kulturnega zbirališča, hipijevske komune. Taka je zgodba o festivalu v avstrijskem Saalfeldnu. Skupina jazzovskih zanesenjakov je sprva pridobila kmetijo, »ranč«, kjer so nekdanji hlev preuredili v glasbeni klub. Iz začetnega prostora zaprtega druženja in ciklusa mesečnih koncertov »jazza v štali«, tam so nastopali Art Ensemble of Chicago in Elvin Jones, so postavili mednarodni festival jazza pod večjim šotorom, ki je postal referenčna prireditev v tem delu Evrope. Začetni odnosi s krajani so bili zelo napeti, celo sovražni, »hordam nomadskih hipijev« lokalni štacunarji sprva niso hoteli prodajati jedače in pijače. Festival je bil videti kot popolni tujek v tradicionalni alpski vasi. Danes je del institucionalne kulturno-turistične ponudbe kraja.

Podobno je bilo s festivalom improvizirane glasbe v avstrijski panonski vasi Nickelsdorf na meji z Madžarsko, kjer so bili ključni igralci mladi sin oštirja in gruča študentov, ki so se z Dunaja redno vračali in pomagali pri postavljanju »jazz galerije«, danes enklave svobodnih godb. Včasih so festivale pomagali oblikovati glasbeniki sami, saj so rabili svoj prostor in prireditev. Tako je stekel sloviti festival v zahodnonemškem Moersu.

Ti festivali so doživeli različne usode. Eni so se arogantno širili, zato so doživeli neslavni potop ali krčenje, večina tistih, ki obratujejo več kot dvajset let, je preudarno, a ne neambiciozno ostala v manjših okvirih. Prireditev in letno dogajanje so gradili zložno in z ohranjanjem korektnih odnosov s krajani in lokalnimi oblastmi. Pomenljivo je, da so vsi del finančne podpore za izvedbo programa najprej prejeli od države ali regionalnih oblasti, tudi iz privatnih virov, ne pa od občine. Kraji in njihovo družbeno okolje so se jim odprli šele zaradi drugih razlogov, kot so gospodarski razvoj, turizem, odpiranje navzven. Tolerirali so jih tudi zaradi medijske odmevnosti. Naenkrat niso več motili. Miha Kozorog v svoji primerjalni študiji manjših festivalov kot njihov element navaja »jazzovsko kozmopolitstvo«. K temu dodajmo tole. Razlog za uspele zgodbe je narava predstavljane glasbe, raziskovalne človeške žilice v njej, ki potrebuje glasbeno in socialno odprto poslušalsko skupnost, ki hkrati v kraj ne zalomasti kot medved. Je izobraženska, komunicira z glasbeniki in oni z njo. Manjši kraj za prišleke bolj poudarja te »izgubljene skupnostne« vezi, naj bo muzika še tako izzivalna in nevsakdanja. Gradi na diskurzu intimnosti. Jazz Cerkno je domača »znamka« takega festivala. Videti je kot idilično festivalsko stanje. Zmoti ga le nepričakovana glasbeniška gesta, robata ali milozvočna šala. Varno stran od trendovstva.