Schumanna so zdravniki zdravili vse življenje (umrl je v umobolnici pri 46 letih), med drugim, alkoholika, z alkoholom. Ko se mu je stanje poslabšalo, mešanica simptomov (blodnje, izpuščaji, depresije, diareje, mrtvica) pa je postala neznosna, so ga izmenično namakali v ledeni vodi, tudi v Renu, in v topli vodi, ga napojili z vinom in ga za konec terapije klistirali. Včasih so mu predpisali post, seltzer soli in slane kopeli, ga zdravili tudi s hipnozo, molitvijo, premišljevali so o elektrošokih, ki so jih v tistem času prvi začeli uporabljati Francozi, ženi Clari so namignili, da je zbolel zaradi njene uspešne kariere, ki rani moškega… Na koncu so ga hranili z vlivki iz mesne želatine, vina, mleka in slanice. Upam, da je zdaj že jasno: ni ga človeka, ki se mu ob takem zdravljenju ne bi zmešalo.

A njegova bolezen ima preprosto ime: sifilis. Bolezen, ki je od petnajstega stoletja naprej kosila med vojaki, po evropskih bordelih in domovih njihovih strank. Schumann ni bil edini okuženi skladatelj, o tem fenomenu je pisal celo Thomas Mann, sifilis je pokončal tudi Gaetana Donizettija in morda tudi Mahlerja; k bridkemu koncu okuženih je svoje prispevalo tudi živo srebro, s katerim so bolezen zdravili. Penicilin, ki je edino ustrezno zdravilo, je Fleming odkril šele leta 1928, na široko pa so ga začeli uporabljati šele med drugo svetovno vojno na bojnih poljih in v javnih hišah. Toda danes je tudi temu odrešilnemu odkritju, antibiotikom, odklenkalo. Premagale so ga prebrisane bakterije, ki so postale imune.

Ob odkritju radioaktivnih snovi in kasneje jedrske energije se nikomur ni sanjalo, kakšno moč prestavljajo in kakšne uničujoče učinke bodo imele; znan je Einsteinov obup, da je z relativnostno teorijo prispeval k tako uničevalnemu orožju. Tudi o učinku sevanja niso imeli pojma, jedrske poskuse so znanstveniki opazovali čisto od blizu in mnogi tudi pomrli za njegovimi posledicami.

Dobro znana je zgodba o umetnih gnojilih in pesticidih: oboje je enormno povečalo pridelavo hrane, in to bi moralo že samo po sebi pomeniti veliko zmago znanosti v dobro človeštva. A rezultat je porazen: znanstveniki niso predvideli ne škodljivosti kemikalij za živa bitja, ne dolgotrajnosti onesnaženja zemlje, ne škode monokulturnega kmetijstva, še manj pa družbeno ekonomskih posledic: uničenja malih pridelovalcev, monopolnega obvladovanja svetovnih trgov ter diktiranja politike oskrbe s hrano, spremenjene kakovosti živil… In predvsem – povečala se je svetovna lakota. Ta najbolj absurden učinek je najbolj strašljiv dokaz za to, da lahko dobri znanstveni nameni vodijo v pekel.

Vse te zgodbe so seveda zgodbe o tem, kako znanost v vsakem trenutku določajo tako obstoječa vednost in religiozno/ideološki družbeni pogledi kot posameznik, njegovo (ne)znanje in motivi. Z današnjega vidika bi bilo Schumannove zdravnike treba takoj zapreti (ali vsaj podvreči njihovim lastnim terapijam), a takrat so bili med najboljšimi, kar jih je Nemčija tistega časa premogla; enako kot kasnejši jedrski fiziki, kemiki, biologi in drugi znanstveniki, denimo današnji mešalci genov. To je torej zgodba o epistemologiji, o tem, kako se producira znanstveno znanje, kako znanost opisuje svet. Zgodovina znanosti je dolga vrsta odkritij, izumov in zmot (ki lahko veljajo za pravilne in dokončne kratko ali dolgo, z usodnimi posledicami za milijone ljudi), in te zmote so nujne za njen razvoj. Gaston Bachelard je za osnovo znanosti postavil ravno nedovršenost spoznanja, ki je ne le v nasprotju z religijo, ampak v veliki meri tudi s filozofijo, ki se vzpostavlja kot polje objektivnih spoznanj.

Kako je mogoče, da se znanstveniki tega ne zavedajo? Kako (bio)genetikov, izumiteljev novih tehnologij in materialov ni strah odgovornosti za globalne posledice lastnega rokohitrstva? In kdo jim je podelil status svečenikov? No, vsaj v nedavni burleski, ko je upokojeni profesor kemije ugotovil, da Slovenci nismo pritavali z vzhoda, ampak smo tu že 7500, če ne celo 46.000 let (leto gor ali dol, kajne), »protoslovenski kontinuum pa sega od Egejskega morja do Škotske in Skandinavije«, je naročnik predavanja jasen: slovenski državni svet. Slovenski svetniki poslušajo amaterje, ki v domačih kleteh kujejo mite o naši večnosti. Je predsednik državnega sveta Mitja Bervar na podlagi te »znanosti« začrtal novo domoljubno politiko? Ali pa je le dovolil nekemu drugemu fantastu, ki tudi blodi o svojih skandinavskih izvorih, da si na državne stroške dobode »znanstvene« dokaze za svojo nadraso?