Konec leta se izteče veljavni koncesijski sistem po načelu eno dimnikarsko podjetje za eno območje. Nanj že vrsto let letijo ostre kritike, ministrstvo za okolje in prostor pa se je zdaj odločilo uresničiti nekaj let staro politično obljubo o uvedbi licenčnega sistema, po katerem bi vsak občan lahko sam izbiral, kdo bo pri njem opravljal dimnikarske storitve.
Koncesije se drugje obnesejo
A predlagane zakonske spremembe niso naletele na topel sprejem. Dimnikarji in njihova združenja jim nasprotujejo, saj menijo, da bi možnost proste izbire dimnikarja pomenila prelaganje odgovornosti na uporabnika in bi lahko prinesla tveganja za varnost. Hkrati se bojijo, da jim bo po novem država narekovala cene njihovih storitev, ne bo pa jim zagotavljala dela.
Civilne iniciative medtem zahtevajo, da občani dobijo še bolj proste roke. Na javni predstavitvi mnenj so se v petek v državnem zboru po poročanju STA zavzele za to, da bi se uporabnik lahko povsem sam odločil, kako bo skrbel za svoje kurilne naprave. Dimnikarski pregled torej sploh ne bi bil več obvezen. Ob tem so iniciative opozorile, da pogostost obiskov dimnikarjev in njihov pregled vsake kurilne naprave, ne glede na njeno moč, ni v skladu z evropsko direktivo na tem področju. Navedle so številne konkretne primere, s katerimi so pojasnjevale svoje stališče, da veliko dimnikarjev opravlja dejavnost neprofesionalno in le z namenom »v najkrajšem času pobrati čim več denarja«.
Toda primerjava sistemov dimnikarske službe v Sloveniji in v sedmih drugih evropskih državah ter ekonomska analiza koncesijskega in licenčnega sistema sta pokazali, da obstoječa slovenska ureditev sama po sebi ni napačna in ne daje povoda za naglico pri njenem spreminjanju. Še več. Podatki o dimniških požarih po državah nakazujejo, da je koncesijski sistem pri preprečevanju požarov uspešnejši od bolj tržno naravnanega licenčnega, je ugotovil ekonomski inštitut EIPF, ki je izdelal študijo marca lani po naročilu takratnega okoljskega ministra Dejana Židana.
Ob tem je inštitut ocenil, da bi opustitev koncesijskega sistema pri nas vodila v zmanjšanje števila dimnikarskih podjetij in povečanje velikosti tistih, ki bi preživela, hkrati bi se podjetja začela izogibati izvajanju dimnikarskih storitev na velikih in slabo poseljenih območjih, ker so tam nedobičkonosne. To bi povzročilo zmanjšanje požarne varnosti. »Odprava teoretičnih monopolov bi ustvarila dejanske oligopole,« so zapisali na inštitutu in obenem opozorili, da podatki o prihodkih dimnikarskih podjetij ne kažejo, da bi ta zdaj imela veliko monopolno moč. Cene dimnikarskih storitev namreč administrativno določa slovenska država, z velikostjo dimnikarskih območij pa jim odmerja tudi obseg njihovega dela. »Osnovni problem je (ne)delovanje države, rešitev pa uveljavitev mnenja računskega sodišča,« so sklenili analitiki EIPF.
Brez nadzora skoraj deset let
Leta 2013 je računsko sodišče z revizijskim poročilom že drugič opozorilo na številne nedopustne nepravilnosti na področju dimnikarske službe. Med drugim so revizorji ministrstvu očitali, da še vedno ni ustrezno opredelilo vsebine del in pravil dimnikarske službe, da je z vsakoletnim spreminjanjem tarifnega sistema povzročalo zmedo, ustreznosti kalkulativnih elementov cene pa ni preverjalo. Prav tako ni vzpostavilo in vodilo evidence kurilnih naprav in evidence storitev dimnikarske službe, hkrati pa ni izvajalo strokovnih nadzorov nad koncesionarji in ni preverjalo, ali izvajalci sploh izpolnjujejo pogoje za izvajanje dimnikarske službe.
Ker se je odpravljanja očitkov lotilo šele po ponovni kritiki sodišča, ne preseneča, da je ministrstvo (oziroma na njegovo pobudo vlada) koncesije za izvajanje dimnikarske službe v desetih letih prvič odvzelo šele lani septembra. Na razpisu za nove koncesionarje neizbrano dimnikarsko podjetje Marco Polo Adriatik pa se zdaj čudi, od kod ministrstvu kar naenkrat »neka« evidenca, na podlagi katere so jih iz razpisa izločili.
Prva razčiščevanja
Kot smo že pisali, sta zaradi več sto tisoč evrov neplačanih davkov in prispevkov za delavce koncesije za osem dimnikarskih območij lani izgubili podjetji Dimnikarstvo Primc in Dimnikarski energetski servis, še eno podjetje – Dimteh – pa je zaradi stečaja koncesijo za svoje območje vrnilo samo. Na ministrstvu so ugotovili, da so ta tri dimnikarska podjetja lastniško ali kako drugače prepletena in povezana tudi s podjetjem Marco Polo Adriatik. Odločili so se, da je med drugim »treba preprečiti, da bi isti ljudje, ki so za skupno več sto tisoč evrov ogoljufali delavce in državo, po novi družbi to nadaljevali«.
Kandidaturo podjetja za posamezna dimnikarska območja so praviloma izločali na podlagi zdaj vendarle vzpostavljene evidence o dimnikarjih, s katerimi so se podjetja zavezala na posameznem območju opravljati dimnikarske storitve. Po njej so ugotavljali, da so nekateri dimnikarji, s katerimi je Marco Polo Adriatik kandidiral na razpisu, že zasedeni na drugih območjih (pri drugih delodajalcih). Večinoma na območjih Dimnikarstva Primc in Dimnikarskega energetskega servisa, kjer je ministrstvo koncesije odvzelo. Marco Polo Adriatik skuša zdaj s tožbo pred upravnim sodiščem dokazati, da je takšna evidenca ministrstva nezakonita, prezaposlitev »spornih« dimnikarjev v podjetje Marco Polo Adriatik pa da ne bi smela vplivati na odločitve o podelitvi novih koncesij.