Britansko rock skupino The Subways mora človek videti v živo, da v celoti začuti njihovo glasbo. Predvsem zato, ker resnično radi igrajo in so po skoraj dvanajstih letih kariere še vedno tisti isti otroci, ki so se nekoč prerivali v prvih vrstah na festivalih in strmeli k svojim idolom na odru. »Spominjam se, kako sem se zbujal iz sanj, v katerih sem stal na odru kot Kurt Cobain ali Jimi Hendrix. Danes pa z odra gledam množice in živim svoje sanje!« je z žarom v očeh dejal pevec in kitarist ter večinski avtor glasbe Billy Lunn, ko sva se pred njihovim nedavnim koncertom namestila v zaodrju graške dvorane PPC.

Iz domače garaže na festival

Bili so na polovici svoje evropske turneje, ki jo v maju nadaljujejo z nastopi po različnih festivalih. »To je čas, ko se nam vsem začne malo vrteti, postanemo malo nori,« se je nasmejal Lunn. The Subways so Slovenijo obiskali leta 2012 v Kinu Šiška, to pomlad pa je bilo mogoče skladbe z novega albuma v živo nam najbližje slišati v Gradcu. Dvorana PPC, ki sprejme okoli tisoč ljudi, je pokala po šivih; že dobro uro pred koncertom se je pred vhodom vila dolga vrsta oboževalcev, ki skupino večinoma spremljajo že vse od njihovih začetkov leta 2004.

Takrat so s prvim albumom Young For Eternity zakorakali iz domačega Wewlyn Garden Cityja v širni svet. Bili so zgolj uporniški mulci z veliko željo po igranju. Brata Billy in Josh Lunn sta skupaj z Billyjevo takratno punco Charlotte Cooper v domači garaži preigravala Nirvano in Green Day, na analognem snemalniku z osmimi kanali pa so posneli prve demo posnetke, ki so jih pošiljali v klube in tako iskali koncerte. Ena kopija se je znašla tudi pri Michaelu Evansu, organizatorju velikega festivala v Glastonburyju, in tako je nekega dne zazvonil telefon, glas na drugi strani žice pa je presenečenemu triu sporočil, da so bili izbrani za nastop. Največ je k njihovi prepoznavnosti je prispevala skladba Rock'n'roll Queen, ki je bila izbrana za soundtrack filma RocknRolla Guya Ritchieja leta 2008. Še danes je to njihova himna, in ko je Billy v Gradcu zaigral prve takte, je množica ponorela in ves komad bučno odpela v en glas.

Prijatelji še vedno v tovarnah

Od njihovih začetkov je minilo že precej let, a čeprav zdaj nastopajo pred tisoči ljudi, se še vedno spomnijo koncertov, ko so igrali za manj kot deset glav. »Nekoč smo igrali v klubu, velikem kot naša dnevna soba. V občinstvu sta bila natanko dva človeka: moj oče in mama. Za kaj več pa tako ni bilo prostora, ker je večino sobe je zavzel bar!« Ampak smo koncert vseeno odigrali do konca, pravi Billy Lunn. »Nihče se ga ne spomni, ker pač nikogar ni bilo tam. Mi pa se ga.«

Temu koncertu pa ob boku stojijo nastopi, kot je bil tisti na Wembleyju pred AC/DC leta 2009. Še danes The Subways nihajo med majhnimi klubskimi nastopi in velikimi poletnimi festivali. »Na festivalu Redding, kamor sem nekoč hodil tudi sam, sem z odra pokazal na neki bar s testeninami in rekel, da sem tam vedno jedel. In potem se je petdeset tisoč ljudi nenadoma obrnilo, da bi videlo tisti bar. Prodajalec je najbrž zmrznil od strahu,« se je ob anekdoti od smeha zvijal Lunn, že naslednji trenutek pa se je zresnil. »Prijatelji v Essexu se še vedno vsak dan zbujajo ob petih zjutraj in gredo na delo v tovarno. Počnejo tisto, kar sem nekoč počel jaz, delajo in sanjajo, da bi bili v rokenrol bendu,« se Lunn spominja časa pred življenjem v studiu in na poti med različnimi koncertnimi prizorišči. »Zdaj živim tudi njihove sanje. Vedno se opominjam na to. Včasih sem utrujen, zbolim ali pa komaj spravim iz sebe kak glas, ampak v takem trenutku moraš potisniti mračne misli ob stran in se ovedeti, kje sem in kje bi lahko bil, če ne bi imel te sreče. Zato moram dati vse od sebe.«

Tri minute in pol so dovolj

Občinstvu The Subways dajejo vso svojo energijo in po dobri uri in pol jim pot teče v potokih. Ko je Lunn odvrgel kitaro in se vrgel oboževalcem na roke, ti pa so ga nesli po vsej dvorani in nato varno odložili nazaj na oder, je bilo očitno, da The Subways mislijo resno, ko pravijo, da živijo za koncerte in igranje pred občinstvom.

The Subways lahko prepoznamo po značilnem zvoku, ki mu ostajajo zveste tudi nove pesmi. Na koncertu so se zelo naravno zlile z repertoarjem prejšnjih plošč – s prepoznavnim hitrim punkerskim ritmom s plesnim basom, močnimi kitarami in prepletanjem melodičnih vokalov Lunna in Cooperjeve. Ker so na novem albumu vse delali sami, jih tokrat nihče ni usmerjal in omejeval. »Prej so nas vedno vlekli nazaj, kadar smo šli predaleč. Ker založbi nekaj ni bilo všeč, ker smo morali imeti enoten zvok... Zdaj pa smo na primer slišali, da kakšna pesem zveni noro, in se odločili, da jo naredimo še bolj noro! Tako je na zadnji plošči več ekstremov. Nekaterih pesmi ne bi bilo nikoli na albumu, če bi nekdo stal za nami.«

Včasih si želijo malo odjadrati in igrati kaj drugega. »Nekaj povsem drugačnega, pravzaprav. Da bi se publika vprašala – so to res The Subways,« priznava Lunn. Kljub temu se zaveda, da njihova baza oboževalcev prisega na zvok, ki ga pozna. »Sprememba bi bila zanje nekakšno znamenje izdaje. Zato želim ohraniti glasbo tako, da ljudje vedo, da smo to mi, vendar z vsakim novim albumom opazijo, da delamo tudi nekaj novega. To je ravnotežje, ki ga moramo ujeti.« Če je pesem predolga, jo običajno zavrže in se sploh več ne ukvarja z njo, še pripoveduje. »Če ne moreš vsega povedati v treh minutah in pol, kje je smisel? Toda mislim, da se bom za naslednjo ploščo odtrgal od tega modela in preizkusil nove stile.«

Bobnar podlegel tesnobi

Največje presenečenje tokratne turneje je bilo, ko je moral bend nenadoma začasno zapustiti bobnar Josh in je v javnost pricurljala novica, da se bori s paničnim strahom pred nastopanjem, ki ga povzroča aspergerjev sindrom, milejša oblika avtizma. »Josh se je s tem strahom soočal ves čas in presenečen sem, da je tako dolgo zdržal. Mislim, da se je po desetih letih našega nenehnega boja z njegovim stanjem preprosto nenadoma vse porušilo. Prišel je k meni s solznimi očmi in rekel, da mu je strašno žal, ampak da ne more več stopiti na oder. Strah je tako velik, da ne more. Vsak dan znova se je boril. Zato smo ga takoj posadili na letalo in poslali domov, poiskal si je strokovno pomoč in naročili smo mu, naj dela stvari, ki ga osrečujejo. Nam pa se je na srečo pridružil dober prijatelj Ryan, studijski bobnar.«

Da je vsega konec, je takrat za trenutek pomislil tudi Lunn, ki ni še nikoli v življenju igral s kom drugim. »Tudi Charlotte in Josh ne. To je naš edini bend in vso glasbo, ki sem jo kadar koli napisal, sem naredil samo za The Subways. Tako je še vedno čudno, ko pogledam v tisto smer in Josha ni za bobni. Ampak vsak dan se zahvalim Ryanu, da nas je rešil. Ko je Josh odšel, sem zbolel še jaz in smo morali odpovedati nekaj koncertov. Videl sem množice ljudi, ki so čakale zunaj in niso vedele, da bo pravkar nekdo prišel in jim povedal, da koncerta ne bo. To je najhujši občutek in nikoli več ga ne želim začutiti. Igrali bomo – ne glede na vse,« sklene Lunn.