Nova tematska pohodna pot od Šobca do Fuksove brvi vzdolž reke Save ni zgolj še ena v vrsti tovrstnih poti na tem koncu Gorenjske. Gre za eno najzanimivejših in najprivlačnejših. Še posebej bo do izraza prišla v vročih poletnih mesecih, saj praktično ves čas poteka ob reki Savi, ki tako poskrbi ne le za osnovo za podajanje znanja o reki in življenju ob njej, pač pa tudi za prijetno svež vetrič.
Uradno je njen začetek na mokrišču pred kampom Šobec, a izhodišče je lahko tudi na drugi strani, se pravi pri Fuksovi brvi, to je blizu radovljiške čistilne naprave in zbirnega centra, tam, kjer ima svoj sedež eno od številnih podjetij na tem koncu, ki se ukvarja z raftanjem in drugimi adrenalinskimi športi. V obeh primerih, če se odločite začeti na enem ali drugem koncu, boste imeli po opravljeni poti enake težave. Morda še celo nekoliko manj, če za start izberete Fuksovo brv. A o tem na koncu zapisa.
Na pot primerno obuti
Naša mini, družinska odprava se na pot ni podala v okviru vodenega izleta. Namenoma. Da bi lahko pot izkusili kot vsak drug, ki bi se odločil za srednje težak rekreativni sprehod, primeren za vse starosti, še posebej pa za družine. Ob primerni obutvi seveda, saj pot večkrat preči potočke in izvire in je zato, sploh po kakšnem dežju, precej namočena. Začeli smo pri Fuksovi brvi, ki je, sploh za najmlajše, že sama po sebi zaradi »guncanja« in šumenja Save pod nogami zanimivo doživetje.
Pot je, zelo primerno, poimenovana Prisluhni reki Savi. Urejena je po kolovozih in ozkih ribiških poteh ob reki, dolga je 5,3 kilometra. V zgibanki, ki jo je mogoče natisniti s spletne strani občine Radovljica, kje drugje pa je (še) nismo zasledili, piše, da jo je mogoče prehoditi v uri in pol. Naša odprava je potrebovala dve uri, za hitrohodce bo dovolj že ura.
Za ureditev poti je občina Radovljica namenila približno 23.000 evrov, polovico je bilo evropskega denarja. Dokumentacijo za projekt je pripravilo podjetje Delavnica z Vrhnike, opremo je v sodelovanju z Delavnico in podjetjem Zarica iz Kranja izdelal samostojni podjetnik Joško Lukan z Lancovega. Pri projektu so sodelovali še Turizem Radovljica, Zavod za varstvo narave in Ribiška družina Radovljica, ki bo pot tudi upravljala.
Posrečen razpored označevalnih tabel
Table z opisi značilnosti in zanimivosti ob poti so postavljene sila primerno, da pohodnika držijo v neki stalni napetosti, kaj bo izvedel pri naslednji točki. Še posebej odlično se to izkaže pri otrocih, ki so dejansko komaj čakali na naslednjo tablo. Malo zato, ker so vedeli, da jih je treba našteti devet do konca, veliko pa zaradi zares zanimivih informacij. Tako se v slabih dveh urah pohodnik nauči vse o živalih v teh krajih in si ogleda, kakšne so njihove sledi, pa o velikanskih balvanih, porečju reke Save, o tem, kako nastane prodišče in kaj to sploh je, pa o ribah, ki živijo v njej, o pretoku in višini Save, o mokriščih in tudi o tem, kaj je to lehnjak, kako nastaja in seveda, v živo, kako je videti. Ste vedeli, da je vodomerna postaja Sava Radovljica med najstarejšimi v Sloveniji? Kakšna je in kaj je doslej izmerila, je mogoče videti ob poti. Ste vedeli, da sta za nastanek lehnjaka potrebna ogljikov dioksid v vodi in v njej raztopljen kalcijev karbonat? Kaj nastane, ko gresta narazen, si je mogoče ogledati ob poti. Katera je največja riba v teh vodah, kje se zadržuje in katero od manjših rib ima najraje za kosilo? Tudi to znanje pohodnik vsrka ob poti.
Kako nazaj – to pa je hud problem
Vsekakor ima pot ob Savi velik potencial za v zadnjih letih zelo razvijajoči se turizem, pa za šolske ekskurzije, družinske izlete, marsikaj novega znajo izvedeti tudi domačini. Največja pomanjkljivost (če ne celo edina) pa je, da pot ni krožna in da je vsaj en konec (Fuksova brv) zelo oddaljen od civilizacije. Ne blizu brvi pa tudi ne blizu Šobca ni nobenega javnega prevoza. Edina možnost je torej, da pohodnik na koncu pokliče taksi ali pa prosi za prevoz koga od naključnih obiskovalcev, ki se odpravlja nazaj proti Lescam ali Radovljici. Ali pa gre nazaj spet peš...